Prepoznajte in razrešite težave, ki izvirajo iz otroštva
Predviden čas branja: 3 minute
Otroštvo, ki ga radi opisujemo kot raj brezskrbnosti in sreče, pa sestavljajo tudi težavnejša obdobja. Lahko gre za trenutke, ki ustrezajo točno določenim dogodkom otrokove preteklosti, ali pa za daljše odseke, pri katerih so časovne meje bolj ohlapne. O travmatiziranosti govorimo. Kadar boleče doživetje v posameznikovi duševnosti pusti rane, ki se težko zacelijo. Najpogosteje se razkriva znotraj običajnih življenjskih okoliščin.
Travmatičen značaj doživetja odkrijemo takoj ali pa šele naknadno.
Deloma se ga zavemo zato, ker privre na dan v trenutku nepripravljenosti, deloma, ker privede do preloma v načinu delovanja, ki smo ga bili vajeni. Težko se prilagodimo spremembam, ki jih poraja tako v našem vsakdanjiku kot tudi v naši notranjosti. Vzrok je lahko na primer smrt dedka, na katerega smo bili zelo navezani, občutek zapuščenosti zaradi ločitve. Kdaj pa kdaj so v ozadju tudi manj običajne in veliko bolj tragične okoliščine, nasilje, incest, posilstvo, huda nesreča. Njihova travmatična narava je veliko bolj očitna, paradoksalno pa je, da tega ne povežemo vedno z motnjami, ki jih doživljamo pozneje kot odrasle osebe, če je boleč spomin navzoč, imamo včasih vtis, da se ga dovolj zavedamo, da smo doživljaj že nič kolikokrat premleli in se ga s tem osvobodili.
To dojemanje je podobno dojemanju neljubih trenutkov iz otroštva, saj se njihovega travmatičnega značaja v resnici ne zavedamo, ali pa njihov pomen zmanjšujemo in pogosto živimo v prepričanju, da so pravzaprav že pozabljeni.
Toda rana je še vedno tu, in ker jo zanemarjamo, se ne more zaceliti. Včasih pride celo do pojava potlačitve, ko je travmatično doživetje tako rekoč izbrisano iz zavesti. Lahko pa je samo zakrito za nečim, kar imenujemo spomini kot zasloni. Pride pa tudi do situacij, kjer ne gre za travmatiziranost v pravem pomenu besede, temveč za posebne življenjske okoliščine, ki prav tako pustijo rano v človekovi duševnosti. Tak je lahko primer otroka, ki je bil žrtev pretirano stroge vzgoje, pretrdih prepovedi glede spolnosti, ali pa nasprotno, žrtev preveč incestnega ozračja v družini.
To lahko prispeva k izoblikovanju izjemno bojazljivega odraslega človeka, živi v strahu, da ničesar ne naredi dovolj dobro, ali človeka s težavami pri spolnosti povezane z občutki, s kakršnimi ga navdaja nasprotni spol, kar je ugodna podlaga za razvoj morebitnih hujših patologij, fobije, splošne anksioznosti, spolne motnje…
Nekatere značilnost motenj govorijo v prid dejstvu, da izvirajo iz dobe otroštva.
To so predvsem primeri ponavljajočih se motenj, kot so nekatere oblike depresij, ki jih imenujemo sezonske, saj se vedno pojavljajo v istem letnem času. Povezane so lahko z žalovanjem za nekom, ki ga v otroštvu nismo povsem preboleli in ki ga neki nov dogodek spet obudi. Občutek praznine ali odsotnosti nas prevzame bolj silovito v ključnih obdobjih. Razkritje travme iz otroštva, ki se odvija skozi psihoterapijo, nam olajša njeno sprejemanje, ki ga lahko primerjamo s procesom naknadnega žalovanja.
Spomini kot zasloni imenujemo spomine, ki so jasno navzoči v naši zavesti, vendar kot oblak dima zakrivajo vzrok našega slabega počutja. Torej poskrbimo, da bo obdobje otroštva za vsakega otroka najlepši čas, poln sreče, zadovoljstva in ljubezni. Saj so le te vrednote tiste, ki vodijo do prihodnosti brez starih, nezakrpanih ran.