Zrela ljubezen je tista, ki lahko traja in traja
Predviden čas branja: 4 minute
Za sklenitev in ohranjanje zakona je potrebna zrela ljubezen. V zakonu se lahko obojestransko zadovoljstvo razvija samo medosebna, človeška in celovita intimnost in samo takšna ga lahko učvrščuje. Zastavlja se nam vprašanje zrelosti za takšno ljubezen in intimnost pri bodočih zakonskih partnerjih. Običajno govorimo o fizični, psihični, in socialni zrelosti za zakon. S fizično zrelostjo razumemo določeno stopnjo razvitosti primarnih in sekundarnih spolnih znakov, s psihično določeno stopnjo povprečnega psihičnega zdravja, s socialno zrelostjo pa poklicno in ekonomsko samostojnost zakonskih kandidatov.
Vse to sicer ni potrebo za uspešen zakon, vsekakor pa ni dovolj, ni vse, kar sodobni zakon potrebuje, da bi se uspešno obnavljal.
Pri tem mislimo predvsem na zakon, v kakršnega vstopa današnja mladina. Včerajšnji zakon se namreč razlikuje od današnjega, današnji pa se bo od jutrišnjega. Zrelost in primernost za zakon se zaradi tega spreminjata. Pomembno je torej, kakšna zrelost je potrebna za današnji zakon, za to, kar od njega danes pričakujemo. Zakon je dolgotrajen odnos dveh odraslih ljudi različnega spola. Da bi bil dolgotrajen mora biti kvaliteten in stvaren. Izpolnjevati mora nekatere predpostavke, ki zahtevajo od zakonskih partnerjev določeno zrelost, sposobnost ali vsaj pripravljenost, da jih v svojem medsebojnem odnosu uresničujeta in razvijata.
Za kvaliteten in stvaren odnos je vzajemnost obojestranska izmeničnost zavzemanja aktivne in pasivne vloge.
Če tega ni se odnos hitro izčrpa, postane dolgočasen, se ponavlja in v njem ni mogoče zdržati. Če pa se odnos spremeni v moške aktivnosti in ženske pasivnosti, moške iniciative in ženskega čakanja nanjo, kot je navada v klasičnem zakonu, postane neenakopraven, nehuman, in edini izhod je v medsebojnem manipuliranju, izkoriščanju in nevarnem prilagajanju posameznega partnerja svojemu položaju, kar se kaže v izživljanju aktivnega nad pasivnim, ali narobe, v tem, da pasivni partner izčrpava aktivnega.
Tak odnos se prekine ali pa se ljubezen spremeni v sovraštvo, od katerega partnerja živita enako kot prej od ljubezni. Lahko pa se spremeni tudi v mrtvo in bolno harmonijo medsebojnega dopolnjevanja. Za kvaliteten in stvaren odnos v zakonu je tudi pomembna sposobnost in pripravljenost za povratno medsebojno bližino ob dopuščanju in prenašanju povratnega medsebojnega oddaljevanja in distance.
Prevelika in nenehna bližina zakonski odnos prav tako uničuje kot prevelika in nenehna distanca.
Pravšnja mera bližine in distance je najboljši čuvaj kvalitetnega in resničnega zakonskega odnosa. V zakonu mora biti dovolj prostora za vsakega partnerja posebej in za oba skupaj. Zakon ne sme biti grobnica individualnosti in osebnosti. Svoboda enega zakonskega partnerja hkrati ne sme ogrožati svobode drugega. Za osvežitev, obnavljanje in ohranjanje zakonskega odnosa ni dovolj le bližina. Nujna je prava mera distance. Za zakonski odnos je škodljiva nesposobnost in nepripravljenost prenašanja distance, prav tako pa tudi bližine.
Če želimo, da bo zakonski odnos trden, morata imeti v njem oba partnerja možnost biti močna in šibka, uspešna in neuspešna, pametna in manj pametna. Za trajnost zakonskega odnosa je pogoj pripravljenost za sprejemanje svoje in partnerjeve občasne nemoči, pa naj bo v ožjem intimnem ali širšem odnosnem smislu. Če partnerja občasno nista sposobna biti močan moški in šibka ženska potem stoji zakonski odnos na zelo trhlih nogah. Če ti dve poziciji nista dovoljeni obema, potem bo eden ali drugi svojo potrebo po regresivnem ali progresivnem vedenju zadovoljeval s tretjim izven zakonskega odnosa ljubimec ali ljubimka.