Je vaš otrok preveč občutljiv?
Estimated reading time: 4 minute
Občutljivi otroci tvegajo, da bodo kasneje trpeli zaradi motenj, ki jih povzroča tesnoba, kot na primer napadi paničnega strah, ki se lahko začnejo že v osnovni šolo. Anksioznost so običajno sprožili prvi vznemirjajoči doživljaji v odraščanju, kot so prvi zmenek ali zahtevnejši izpit. Večina otrok doživi ob takšnih dogodkih le rahlo vznemirjenje, ki ne pusti resnejših posledic. Najstniki s plašnim temperamentom, ki so se neobičajno prestrašili nove in neznane okoliščine, so razvili simptome panike, kot so palpitacije, sunkovito dihanje, občutek, da se dušijo, skupaj s slutnjo, da se jim bo zgodilo nekaj strašnega, da se jim bo zmešalo ali pa bodo kar umrli.
Napadi sicer niso tako izraziti, da bi jih na osnovi diagnoze lahko uvrstili med motnje zaradi paničnega strahu.
Vendar so resno opozorilo, da je pri njih večja nevarnost za razvoj raznih motenj v kasnejših letih; pri mnogih odraslih, ki doživljajo napade paničnega strahu, so se te težave začele že v njihovih najstniških letih. Napadi paničnega strahu se ponavadi pojavijo v puberteti. Dekleta, ki imajo malo pubertetnih znakov, ne omenjajo takšnih napadov. Od drugih, ki so prestajali hujšo obliko pubertete, jih je nekaj priznalo, da so doživeli napad panike. Kdor je enkrat doživel takšen napad, se boji, da bi se ponovil.
Prav ta strah pa osebne motnje zaradi paničnega strahu sili, da se izmikajo življenju.
V življenju nas temperament pripravi, da se na življenjske okoliščine odzovemo z negativnim ali pozitivnim izborom čustev. Nagnjenost k melanholičnemu ali optimističnemu temperamentu, kakor tudi k plašnosti ali drznosti, se razvije v prvem letu življenja. To dejstvo potrjuje domnevo, da je temperament genetsko določen. Kot večji del možganov, tudi čelna režnja dozorevata v prvih mesecih življenja, zato njihove dejavnosti do desetega meseca ni mogoče natančno izmeriti.
Toda, četudi je osnovna razsežnost temperamenta zastavljena že ob rojstvu in zelo kmalu po rojstvu, ni nujno, da so ljudje, ki imajo bolj mračen temperament, obsojeni na težave in muhavost življenja. Čustvena spoznanja iz otroštva lahko močno vplivajo na temperament z bogatenjem ali pa spreminjanjem prirojenih predispozicij.
Visoka prožnost možganov v otroštvu dopušča, da imajo v teh letih pridobljene izkušnje lahko trajen učinek na utiranje živčnih poti do konca življenja.
Prestrašeni otroci ne odrastejo v osebe, ki se v življenju obotavljajo, da temperament torej ni zapisan z usodo. Preveč razburjeno amigdalo je mogoče umiriti s pridobivanjem ustreznih izkušenj. Spremembo je mogoče doseči z osvajanjem izkušenj v čustvovanju in odzivanju v času, ko otroci odraščajo. Za bojazljivega otroka je najprej pomembno, kako starši ravnajo z njim in da se naučijo obvladovati svojo naravno bojazljivost.
Starši, ki načrtujejo postopno osvajanje ohrabrujočih izkušenj za svoje otroke, jim tako ustvarijo osnovo za trajno odpravljanje preplašenosti.
Matere, ki ščitijo svoje naglo odzivajoče se otroke pred frustracijo in tesnobo, v upanju da bodo tako dosegle ugoden izid za otroke, še bolj stopnjujejo otrokovo negotovost in tako dosežejo ravno nasprotni učinek. Zaščitniška strategija se torej izjalovi, saj prikrajša otroka za priložnost, ko bi se lahko naučil, kako naj se mirno sooči z neznanim in tako vsaj delno obvlada svoj strah.
Nekateri plašni otroci že v otroštvu postanejo bolj drzni zaradi drugačnih izkušenj, ki drugače vplivajo na temeljno živčno mrežje. Eden od znakov, ki napoveduje, da bo bojazljiv otrok verjetno premagal svojo naravno zavrtost, je večja družbena zrelost, ki jo prepoznamo v njegovi pripravljenosti za sodelovanje z drugimi otroci in razumevanju z njimi, v nagnjenju k empatiji, k dajanju drugim in delitvi z drugimi, k pozornosti do drugih ter v sklepanju iskrenih prijateljstev.
Preberite tudi KAKO POMEMBNA JE PRI OTROCIH VZTRAJNOST? in OTROCI POTREBUJEJO PREDVSEM LJUBEZEN IN TOPLO BESEDO