Kako pomembno je, da jeze ne zadržujete v sebi?
Predviden čas branja 4 minute
Jeza, ki jo zadržujemo v sebi, vam škoduje. Večina ljudi si predstavlja, da se jeza kar razblini, če jo nadzirajo. Ampak se ne. Ostane zaklenjena v nas, se premetava in išče izhod. Če jezi ne pustimo, da gre iz nas po naravni poti, torej z normalnim izražanjem, postane tako močna, da si sama najde izhod. Depresija je na primer pogosto izraz potlačene jeze. Tudi zagrenjenost, sarkazem, razdražljivost in malenkostnost so izrazi v nas skrite jeze. Ženske, ki svojo jezo pestujejo v sebi, pogosto opazijo, da so same le nemočne gledalke, medtem ko se njihova osebnost spreminja. Nimajo pojma, zakaj so postale depresivne, zagrenjene ali neprijetne, toda zgodilo se je in čutijo, da se same ne zmorejo spet spremeniti nazaj.
Jeza, ki jo zaklepamo vase, spreminja vašo osebnost.
Spoglejte se s svojo jezo in si jo priznajte, jo sprejmite, občutite in izrazite. Veliko bolj zdravo je, da jezo izpustimo, kot da jo zadržujemo v sebi; da jo izrazimo, namesto da bi jo tlačili. Toda za žensko, ki živi v razmerju s čustveno nezrelim moškim, izražanje jeze seveda ni tako preprosto. Veliko žensk poskuša izražati svojo jezo, vendar se partner odzove tako, da se stvari še poslabšajo. Moški ženske jeze ne sprejemajo kot priložnost za razjasnitev in razčiščenje težav.
Če ženska izraža jezo, nejevoljno ali nezadovoljstvo, se po navadi postavijo v obrambni položaj.
Zdi se, da se jim še posveti ne, da želimo z jezo pokazati, kako zelo nezadovoljne smo. Očitno jim je mar le njihovo lastno počutje on naši jezi. Počutijo se grajani in napadeni. In v takšnih okoliščinah tuhtajo le o tem, kako bi se obvarovali. Njihova pogosta obramba je napad. Številni si žensko izražanje jeze razlagajo kot osebni napad nase in menijo, da je na vsak napad treba odgovoriti z močnejšim protinapadom.
Napadanje besedno, tako da vpijejo, grozijo, se obsceno izražajo ali pa partnerice ponižujejo pred drugimi ljudmi. Napadajo fizično z zastraševanjem, s porivanjem, z udarci torej s kaznivim napadom. Nekateri moški pa gredo še dlje in se pred partneričino kritiko branijo z napadi na otroke ali pa z grožnjami, da bodo to storili. Dobro namreč vedo, da se bo po takem ravnanju večina mater nemudoma umaknila. Edini cilj nezrelega moškega v takem položaju je zmaga.
Kako jo bo dosegel in koga prizadel ob tem, pa ga ne zanima.
Številni nezreli moški, če ne kar vsi, se na namišljeni napad najraje odzovejo tako, da se branijo s protinapadom. Obstajajo pa tudi taki, ki jim je ljubši pasivni način, preprosto se umaknejo. Nič ne govorijo, nič ne komunicirajo, nobenih čustev ni, nobene intimnosti, vedejo se, kot da partnerico še opazijo ne. Včasih so žrtve takega pasivno agresivnega napada tudi otroci. In če so ti agresivni ali pasivno agresivni odzivi še največ, kar lahko ženske pričakujejo od nezrelih moških, ni čudno, da jih tako veliko zadrži jezo zase.
Čeprav je jeza normalno čustvo in bi morala biti normalen del naše komunikacije, je morda tudi tisto čustvo, ki si ga najpogosteje narobe razlagamo.
Številni jo imajo namreč za negativno, nezdravo čustvo. V resnici pa je pozitivno, zdravo čustvo. Če je pravilno izražena in tudi pravilno sprejeta, ima neverjetno zdravilno sposobnost. Kar se tiče jeze, imamo tri možnosti. Lahko jo zatiramo, tlačimo ali izražamo. Prva možnost nam vedno škoduje, druga je po navadi slaba, ne pa vedno, tretja pa nam koristi, če to storimo neposredno in na primeren način.