V okviru širšega sistema je tik pod površino človeškega zavedanja briljantno orkestriran red.
Estimated reading time: 4 minute
Kadar naletite na virus, toksin ali zgolj običajen alergen iz okolja, imunski sistem vašega telesa sproži začetno reakcijo na potencialno grožnjo tako, da aktivira cel niz inteligentnih imunskih odzivov, zasnovanih, da vam zagotavljajo preživetje in vam povrnejo dobro počutje. Ti izjemni mehanizmi so se izpopolnjevali v milijonih let. Enako velja za človeško skupnost. Kot kompleksen sistem se odlikuje s samo podobnostjo. Bistvene lastnosti posameznikov se namreč ustrezno replicirajo v vseh skupinah ljudi v organizacijah, skupnostih, družbah in v človeštvu kot celoti.
Človeški sistem premorejo tudi evolucijsko samo zdravilno, samouravnavajočo imunsko funkcijo.
V okviru širšega sistema je tik pod površino človeškega zavedanja briljantno orkestriran red. In kakor dinamična protitelesa oziroma bele krvničke tudi vsakdo izmed nas sodeluje pri delovanju kolektivnega imunskega sistema, čeprav na načine, ki jih morda nikoli v celoti ne prepoznamo in ne razumemo. In ravno tako, kot je lahko imunski odziv telesa pretiran, tako da napade svoje lastno telo in s tem pravzaprav deluje nasprotno svojemu namenu, se lahko podobno odzove tudi kolektivni imunski sistem.
Na primer travma ni pretresljiv dogodek, ki ga doživite, temveč vaša reakcija nanj.
Vaše reakcije na resnične ali namišljene grožnje vas lahko tako preplavijo, da vam ne uspe ustrezno spoprijeti se s temi reakcijami oziroma jih predelati. Ali, kar je še slabše, vi postanete grožnja. In nekaj zelo podobnega se dogaja na ravni skupnosti. Kjer koli naravno okolje trpi, to trpljenje zadeva vsakogar. Navkljub iluziji ločenosti smo v resnici en svet.
Vzajemna povezanost ni idealistična metafora, temveč neomajno dejstvo. In ker smo tako globoko prepleteni in povezani med seboj , se je vsak, ki je sposoben tega, dolžan naučiti aktivirati kolektivni imunski sistem in obenem prebuditi človeško sposobnost za soočanje z neverjetnimi izzivi in zagatnimi problemi današnjega časa.
Za rešitev vsaj enega sistemskega problema bo zahtevala dosti več kot le skrbno načrtovanje in strateško delovanje.
Če so nezavedni vzorci fundamentalna substanca sistemskih zlomov, jih je mogoče sanirati edinole z jasno, aktivirano zavestjo. Predvsem moramo biti pripravljeni opazovati in biti navzoči, občutiti, zaznamovati in videti pojavne oblike sence, nevednosti in travme v sebi in v soljudeh. Površno gledano je to mogoče videti strašljivo ali celo nepotrebno.
Kultura soglasja, v kateri se sistemski zlomi kar vrstijo, nas hoče prepričati, da so takšne zamisli neresne, nepraktične in nesmiselne.
In vendar je ravno takšno stališče samo po sebi simptomatično za travmatizirano družbo. Prav to nas je zazibalo v spanec, iz katerega se moramo prebuditi. Da bi mogli zares dojeti nujnost te naloge, pomislite, kaj se zgodi, kadar nočemo prepoznati in priznati simptomov naše kolektivne sence, kaj šele, da bi hoteli biti navzoči ob njih. Ne iščite hitro učinkujočih sredstev proti bolečini ali privlačnih alternativ za odvračanje pozornosti.
Simptomi so odmevi prvotne travme, so del procesa, ki je obtičal v času in prostoru.
Naša naloga je poglobiti se in odkriti izvor odmeva ter ga potem končno pozdraviti. Kolektivna travma ni akademska abstrakcija, še sociološki pojen ne. V najbolj resničnem smislu je gmota nepresnovljene energije v nas in povsod okoli nas, kot posledica toksičnega stresa, nadlog, travm in pretresov. Četudi sploh ne vemo zanjo, energija množične travme vpliva na nas, na vse nas.
Sooblikuje naše življenje in spreminja naše medčloveške odnose, naše skupnosti in svet narave okoli nas. Po svoji naravi je dejansko tako vseprisotna in njeni učinki so tako zahrbtni, da smo jo začeli pojmovati kot nekaj normalnega. Tako pač je. Take so družine. Taki so pač ljudje. Tak je pač svet.
Preberite tudi ČLOVEŠKO TELO JE ANTENA ENERGIJE in TELO JE POKAZATELJ DUŠEVNEGA STANJA