Se počutite osamljeno?
Estimated reading time: 4 minute
Osamljeni ljudje so pogosto osamljeni, ker zavračajo duševno ceno obkroženosti z drugimi ljudmi. Na ljudi so alergični. Premočno vplivajo nanje. Ker je osamljenost, za razliko od samote, subjektivni pojav, o njej ne moremo presojati z objektivnimi merili. Presojamo subjektivno, in številka, do katere pridemo, je seveda odvisna od meril, ki jih uporabimo. Najbolj preprost pristop je, da ljudi vprašamo, ali se oziroma ali so se kdaj počutili osamljene.
Toda spet, ko poskušamo povleči ločnico med osamljenostjo in ne osamljenostjo, ni niti približno samoumevno, kje naj bi potekala.
V določenem smislu smo vsi osamljeni, a če uporabimo tako vseobsegajoče razumevanje osamljenosti, najbolj prizadeti. Na drugi strani pa, če vzpostavimo preveč stroga merila osamljenosti, jim bo zadostilo le malo ljudi, kar nas lahko zapelje v podcenjevanje razsežnosti te težave. Za katero življenjsko obdobje je nadloga osamljenosti najbolj značilna? Odgovori so raznovrstni.
Najvišji delež osamljenih je med mladimi in starostniki; razporeditev torej ni linearna in na najnižje stopnje osamljenosti naletimo med ljudmi v aktivnem delovnem obdobju.
Osamljenost med otroki je soodnosna z osamljenostjo staršev in tu obstaja močnejša povezava z materino osamljenostjo, kot z očetovo. Za takšne povezave imamo veliko razlag, tako družabnih kot genetskih po naravi. Vse kaže, da je osamljenost delno dedni pojav in da genetika verjetno prispeva približno polovico v prisotnosti čustva osamljenosti. Zanimiva lastnost je, da vpliv dednosti dramatično pada med otroštvom in adolescenco in je veliko šibkejših med dvanajstletniki kot na primer med sedemletniki.
Veliko vpliva imajo tudi genetsko pogojeno pomankanje receptorjev oksitocina, ki povzročajo močnejše občutke osamljenosti. Oksitocin je ključni dejavnik v biokemičnih temeljih čustvene povezanosti z drugimi. Manjša sposobnost uporabe oksitocina lahko zato vsaj delno pojasnjuje prisotnost čustva osamljenosti, vendar moramo biti previdni, da ne bi zapletenega pojava osamljenosti pripisovali zgolj pomanjkanju receptorjev.
Manjše tveganje za osamljenost predstavljajo zakonska in partnerska zveza, bližina enega ali več dobrih prijateljev, dobro zdravje in višja raven izobrazbe.
Visoko tveganje za osamljenost predstavlja popolna odsotnost iz sveta dela. Ena od posebnosti v razlikah med spoloma je dejstvo, da imajo zaposleni moški nižje ravni osamljenosti, medtem ko je delež zaposlenih žensk, ki se počutijo osamljeno, celo višji delež tistih osamljenih moških, ki so popolnoma odsotni iz sveta dela. Ko gre za intenzivnost občutkov osamljenosti pri posamezniku, je eden od ključnih dejavnikov država v kateri živi. Ta ima v resnici večjo vlogo kot starost.
Več žensk kot moških poroča o izkušnji osamljenosti, posebej še, ker je dobro znano, da imajo ženske v povprečju bolj razvejana socialna omrežja in tesnejše zaupnike.
Imajo tudi tesnejše stike s svojimi družinskimi člani. Ženske vse življenje navezujejo nova prijateljstva, medtem ko se moški bolj oklepajo starih prijateljev in ko te odpadejo, se jim število prijateljstev krči, namesto da bi jih nadomeščali z novimi. Zato bi si mislili, da je med moškimi več osamljenih, kot pri ženskah, a v resnici je prav nasprotno.
Seveda, te razlike med spoloma si lahko vedno razlagamo tudi preprosto s tem, da so ženske iskrenejše od moških in da hitreje priznajo, če jih vprašamo, ali so osamljene. Ženske poročajo o višjih stopnjah anksioznosti ali depresije, moški pa o močnejšem občutku dolgočasja. Če ima ženska večje potrebe po odnosih, lahko to vsekakor pojasnjuje, zakaj se ženske pogosteje počutijo osamljeno, čeprav imajo večinoma močnejše in globlje socialne stike kot moški.
Preberite tudi OSAMLJENOST IN ODTUJENOST in ŽENSKE, KI JIH JE TEŽJE RAZUMETI SO ROJENE V ZNAMENJU…