Namesto da bi videli svet v svetlobi navzočnosti, ga vidimo skozi koprenasto preteklost, kakor da bi gledali skozi zamazane leče.
Estimated reading time: 4 minute
Vsak vidik našega doživljanja, ki ostaja skrit pred pogledom zavesti ali pa je neprepoznan, zakopan ali zanikan, obstaja v sferi nezavednega, kot senca. Nerazrešeni vzorci vedno znova in znova vznikajo v našem izkustvu, privzemajo eno ali drugo obliko, zato da bi jih lahko končno zapazili in razrešili. Dokler se to ne zgodi, bo vsak nepredelan strah, vsak občutek sramu, otrplost ali kak drug drobec preteklosti vedno znova zasenčil sedanji trenutek.
Namesto da bi videli svet v svetlobi navzočnosti, ga vidimo skozi koprenasto preteklost, kakor da bi gledali skozi zamazane leče.
Brez notranje in zunanje koherentnosti ima človek občutek odmaknjenosti in ločenosti, odvajenosti od tistega, kar je drugače blizu in tukaj. Svetloba je čista informacija v gibanju. Intimnost resnične navzočnosti je nezasenčena svetloba. Nepredelana travma zmanjša pretok svetlobe, s tem bo ustvaril senco, ki preusmerja svetlobo ali življenjsko energijo v nezavedno. Ko je notranja pokrajina pomračena z duhovi preteklosti, je podobno zastrta tudi zunanja okolica.
Senca resda prikrije naš sram, naše strahove in naše travme, vendar sočasno zatemni tudi naše zlato, naš najbolj sijajen nedotaknjen potencial, ki vključuje neprebujene sposobnosti, ki bi nam omogočile višji stopno bivanja in postajanja.
Ko si prizadevamo za prepoznanje in ozdravitev sence, se sprostijo energije, ki so bile preusmerjene vanjo in ujete v njej. Potem jasno utremo nove potenciale. Urjenje, temelječe na zavedanju na primer transparentno komuniciranje, nas nauči biti navzoč ob tistih delih naše narave, ki so skriti pred našim običajnim pogledom. Ti deli tvorijo naš nezavedni ali senčni jaz. Ko se začnemo ukvarjati z njim, kaj hitro zagotovimo, da se senca pojavlja samo v naših interakcijah in odnosih z drugimi ljudmi.
Verjetno ste že kdaj opazovali dva človeka, ki sta poskušala komunicirati, vendar jima nekako ni uspelo videti oziroma začutiti drug drugega. Mogoče se je samozavestni, oblastni energiji enega sobesednika drugi sobesednik hitro postavi po robu, tako da se je nekako zavaroval ali ogradil. Vsi smo že sodelovali v takih besednih izmenjavah in na koncu smo bili morda razočarani ali brezbrižni ali konfliktno nastrojeni, mogoče smo celo omalovaževali sogovornika.
Nihče se ni počutil slišan ali viden in nič se ni razrešilo.
Transparentna komunikacija je metoda zavestnega vzpostavljanja in ohranjanja odnosov. Vedno se začne z osebo kot opazovalko. Ko govorite z nekom, vestno opazujte, v kolikšni meri vi in vaš sobesednik v resnici vzpostavljata stik. Vprašajte se po svojih občutkih; koliko sem ozemljen in utelešen ob začetku pogovora in med njim?
Koliko prostornosti doživljam in kolikšna je trenutna raven mojega stresa?
Proces notranjega poizvedovanja poglablja naš stik s samim seboj in posledično tudi stik z drugimi ljudmi. Zamislite si, da vas čaka zahteven pogovor s partnerjem. Preden se sploh začneta pogovarjati, zaznate, da se počutite nekoliko zakrčene. Ni potrebe, da bi se obsojali ali spreminjali; samo opazujte.
Napetost v telesu je občutje nezdravljenega, stisnjenega, odloženega doživetja. Pogosto je znamenje, da potiskate čustva oziroma več čustev. Veliko naredite za ozdravitev že s tem, da enostavno obnovite energije, ujete v napetosti ali zakrčenosti, tako da jih telo lahko ponovno uporablja. Ko tako vadite opazovanje pretanjenih energij, ki se pojavljajo in spreminjajo ves čas procesa vzpostavljanja in ohranjanja odnosa, začnete razkrivati vzorce.
Preberite tudi STE SPOSOBNI DELOVATI V TEM TRENUTKU? in ZNATE USTVARJATI VTIS RASTI?