Energije iz Španije – Začetek dogodivščine v Španiji

Energije iz Španije Barcel(ona) – sLOVEnka
ONA * sLOVEnka*

Pogumna ovnica Anja Bohinc Bojetú, vam bo poročala o svojem delovanju v Barceloni. Veliko zanimivega, povezanega z osebno rastjo, razigranim dogajanjem. Vsekakor so njene objave odlična priložnost, da okusite energijo Španije. Se morda tudi sami podate v raziskovanje z Anjo, s katero boste zagotovo doživeli pravo pustolovščino.

Usedla sem se na letalo v Splitu za Barcelono…
To noč sem prespala pri prijateljici, za katero nisem vedela v vmesnem času, da je močno zbolela. Par mesecev je bila zelo nemočna. Res je, da sva nazadnje imeli poslovni nesporazum po katerem je nisem več klicala. Ona pa mene ne. Razloži mi, da je z zdravjem bolje, ampak sem solze težko zadrževala. Zaradi slabe vesti, ker nisem vedela, ker ni čutila, da mi to lahko pove, da bi ji lahko pomagala, da bi ji lahko stala ob strani. Se hkrati zavedala, da sem pravzaprav identična. Sploh znam prositi za pomoč?

Ok, malce sem se že naučila. Ampak, če bi spet zbolela, bi znala komu reči, prosit če lahko pomaga, mi kuha čaje, hodi v trgovino zame?

Zgrozim se dejstva minljivosti mojih bližnji, ter hkrati veselim, da sem ji zelo jasno naglas povedala, da sem tu zanjo, v vseh izvedbah. Da me ne zanima samo “lizanje sladke smetane iz sadne kupe z njo”, da sem tu predvsem za njeno pomoč in lažje življenje. Zakaj pa smo, prijatelji, če ne za to? Vem, da je razumela. Da je čutila. Pomiri me s takim njenim posebnim žarom nasmejanih oči.

Igrala je kitaro in peli sva. Stare hrvaške in srbske pesmi, se popravljali v oktavah, kar precej “fušali” note, ampak nama je bilo vseeno. Ne verjamem, da sem s komerkoli s tako lahkoto prepevala. Se veselila tudi v tistih srce parajočih pesmih, ki zares, v taki družbi grejejo srce.

Vedela sem, da je pela natanko to pesem, ker me je pogrešala. Omojbog, kako mi je zaigralo srce. Kasno srečo imam jaz! Kako lepe ljudi imam v svojem življenju, si mislim!
Ko sem poljubila njena dva otroka v sladko noč in “prečohala” psa, ki me je zaljubljeno gledal po dolgem času, sem si vzela trenutek in izdihnila tenzijo preteklega vikenda. Zares intenzivnega vikenda, zamude letala in se nasmejala v znak veselja, da mi je bilo namenjeno preživet ta dan natanko tako. V Splitu. Z njo.

Da se spomnim kaj sva imeli, da ni pomembno kasne prepreke nama življenje nosi – da sva tu, druga za drugo – s srcem in dušo. In sva. Tako čutim. Najlepše darilo življenja. Prijatelji so družina, ki si jo izberemo.

Energije iz Španije – Nadaljevanje dogodivščine v Španiji…

Napotena v Barcelono kamor sem se preselila pol leta nazaj na začudenje mnogih. Kako sem le enkrat omenila idejo, brez glasne najave, slovesa in pompa, ter odšla. Stopim na tla letališča, ki mi je nekoč pomenilo dopust ter se zavedam, da mi ta domačnost teh tal, ploščic in celo vonja prinaša sedaj toliko več raziskovanja in po mojem začudenju tudi miru. Kot kdajkoli prej.

Zavedam se, da sem končno doma. To mesto mi daje sinergijo, svobodo biti jaz in odprta vrata, da se izrazim. Vedno me je vleklo nazaj, sem. Kot malo deklico. Kot najstnico. Kot kasneje, odraslo žensko. Ko sem le lahko, sem zavila s potovanja in se ustavila tu. Četudi velikokrat popolnoma sama. In spominjam se miru, ki sem ga našla v tišini kljub drvečemu vrvežu ljudi vedno turistov polne Barcelone.

Lepo življenje si ustvarjam, si zamislim. Polno izzivov, ker ne pustim nikomur in nikdar, da bi kdo po meni hodil ali da bi se od svojega načina življenja slabo počutila. Zakaj že? Moja dejanja so čista in iskrena, vedno izvirajo iz mene same, prečešem misli, da imajo namen, da so lepe. Iščejo dobro, rešitev in spoštovanje do mene same ter do okolice, kajti taki, kot smo do drugih, se način najprej rodi v nas samih, torej smo do sebe natanko takšni, če ne še slabši, kot do drugih. Torej, moja zvrhana ne samo žlica, vreča samospoštovanja je tu zrasla še bolj.

S toplo dišečo kavo sedim na terasi v svežem jutru, ko v odtenkih rumene, oranžne in celo rdeče vzhaja sonce nad strehami Barcelone, vzame mi dih za trenutek in si rečem “Wow, resno? Kašna srečnica sem jaz, da lahko dnevno uživam tak razgled?”

V slovo do večera poljubim svojega kužka. Oblečena v preproste kavbojke in belo majčko znanega kluba iz Ibize, ki me vedno znova spomni, da sem letos prvič odšla tja poslovno ter uživala v zajtrkih in nisem šla niti na eno zabavo.

Nasmejim se, kako se časi spreminjajo in da se očitno staram 😊 ter se hitro odpeljem s kolesom do studia. Čaka me celodnevno snemanje, slikanje nove linije oblačil ter kasneje obisk razstave slovenskega kolega. Poleg umetnosti se zamislim, kašno darilo me čaka v današnjem dnevu. Spoznala bom namreč med drugim, tudi osebo, ki si jo že dolgo želim.

Če vas mika Španija in njene lepote, se povežite z Anjo Bohinc Bojetú.