V kakšne mreže nezadovoljstva se zapletamo?
Estimated reading time: 4 minute
Nezadovoljstvo ima tisoč obrazov, a eden največjih je nezadovoljstvo kot posledica naše prevelike osredotočenosti na uspešnost. To, kar počnemo, povezujemo s tem, kdo smo, sami sebe pa opredeljujemo glede na to, kako uspešni smo. Nagnjeni smo k temu, da pretirano cenimo uspešnost in premalo cenimo sebe. Vse upe polagamo na uspešnost. Gre za precenjevanje, pri katerem je naša samopodoba, tako splošna kot trenutna, preveč odvisna od tega, kako uspešni smo, kaj smo dosegli ali kako trdo delamo.
Svojo vrednost utemeljujemo z različnimi stvarmi kot so biti dober starš, biti dober prijatelj; ali smo zadovoljni s svojim odsevom v ogledalu, seznam je neizčrpan.
Precenjevanje se rojeva iz dobrega namena. Na svoje dosežke smo seveda ponosni. Stvari želimo narediti pravilno, ker nam je za to mar. Če izpolnimo lastna pričakovanja, se počutimo priznano in cenjeno. Uresničevanje ciljev povečuje občutek sreče. Toda pri tem včasih prestopimo meje od poistovetenja s svojo uspešnostjo. Vključitev naše uspešnosti in dosežkov v širšo sliko samega sebe do pretiranega poistovetenja z njo, ko nas cilji začnejo nadzorovati.
Svojo lastno vrednost prepuščamo rezultatom uspešnosti.
Do napak nimamo nobene tolerance, saj napake pomenijo, da je z nami nekaj narobe. Perfekcionizem je videti kot osebna težava, vendar je v resnici medosebna težava. Osredotočenost na rezultate delovanja, pri katerem se sprašujemo ali to počnem prav, Ali sem se izognil napakam? Se vam to zdi v redu?
Gre na račun povezovanja z drugimi ljudmi v našem življenju. Vse to počnemo nenamerno. Osredotočimo se na cilje in naloge, namesto da bi se povezovali, a to ni naš namen. Toda naša genetika, izkušnje in kulturna sporočila skupaj ustvarjajo tako pogost vzorec razmišljanja, da imajo raziskovalci zanj že ustaljen izraz, posredovanje pred občutkom povezanosti.
Paradoksalno je, da se na delovanje osredotočamo zato, ker iščemo povezanost.
Kot vsi ljudje na svetu si želimo biti sprejeti, vendar smo v preteklosti sprejeli sporočilo, da moramo pokazati najboljše, kar zmoremo, če želimo, da nas bodo drugi sprejeli. Če delamo dovolj dobro, šepeta globoko zakopan del naših možganov, bomo dovolj dobri. Toda naša najgloblja želja je, da bi nas sprejeli, ne da bi nam bilo treba v zameno izkazovati uspešnost.
Perfekcionizem nam pozabi povedati, da to, da delamo vse prav, ni vstopnica, s katero postanemo del skupnosti.
Od lastnih predstav se je težko oddaljiti, saj nam prinašajo navidezno pripadnost. Če energijo usmerimo v to, da bi vse naredili prav ali se vsaj izognili napakam, nam pogosto to tudi uspe. Tako vedenje nam lahko prinese priznanje. Vendar ima nadpovprečna uspešnost nenamerni stranski učinek izolacije zaradi občudovanja izstopamo, izstopanje pa pomeni, da smo osamljeni.
Naša želja po sprejetosti, ki naj bi jo dosegli s pomočjo uspešnosti, se pojavi, ker se že na začetku počutimo izolirano ali drugačno.
Pripadnost ni edina stvar, za katero mislimo, da si jo moramo zaslužiti. Še nekaj drugih stvari je, ki si jih moramo zaslužiti z dobrim delom. To so počitek, pravica do izražanja lastnih potreb, podpora, razumevanje, spanje, objem, nežna ljubezenska skrb. Misel Biti moram uspešen, da me bodo ljudje imeli radi se nam nenadoma pojavi v možganih. Lahko pa izberemo, ali ji bomo prisluhnili ali ne.
Preberite tudi POSKRBITE, DA BODO MISLI OSREDOTOČENE in HOROSKOP IN DENAR: ŽENSKE KI ZNAJO ZASLUŽITI