Otroci so zmožni odpuščati staršem, ne pa samim sebi.
Estimated reading time: 4 minute
Ko se starši opravičijo za lastne napake jim otroci samodejno odpustijo. Otroci so zmožni odpuščati staršem, ne pa samim sebi. Če starši ne delajo napak in se ne opravičijo, se otroci ne bodo nikoli naučili odpuščati. Če pa delajo napake in se ne opravičijo, bodo otroci obtoževali sebe. Otroci se ne naučijo odpuščati sebi, če nimajo dovolj priložnosti, da odpuščajo staršem. Odpuščanje samemu sebi prežene temo krivde.
Otrok se ga nauči, ko izkusi, da delajo starši napake in kljub temu ostanejo vredni ljubezni.
Svoje starše doživlja kot nepopolne, vendar še vedno vredne ljubezni. Približno pri desetih letih se začnejo otroci bolj zavedati svoje osebnosti. Ker se zavedajo lastne nepopolnosti, do sebe niso prestrogi. Ko se začnejo bolj zavedati sebe, se nenadoma bolj zavedajo, kaj mislijo drugi ljudje. Otroci vzgojeni v duhu odpuščanja napak, si laže odpustijo lastno nepopolnost. Obstajajo različni odzivi, ki se pojavljajo, ko otrokom napake niso dovoljene.
PRIKRIVANJE NAPAK IN RESNICE.
Ko se otroci bojijo kazni ali izgube ljubezni, se naučijo svoje napake skriti. Ne želijo, se soočiti s kaznijo, zato raje prikrijejo, kar so naredili, in upajo da jih ne bodo zalotili. Tako vedenje vodi v laž. Težnja k prikrivanju napak pripelje postopoma do notranje razcepljenosti. Otrok mora živeti v dveh svetovih. V enem dobiva ljubezen staršev, v drugem pa je prepričan, da bo ljubezen izgubil, če bodo odkrili njegove napake.
Posledica je zanikanje ljubezni, ki jo prejema. Ko naredijo otroci nekaj narobe, se čutijo nevredne ljubezni staršev. Tudi kadar jih imajo starši radi, jih podpirajo, pohvalijo ali upoštevajo, bo delček otroka čutil. Občutje nevrednosti še naprej odriva ljubezen in podporo, ki jo starši podarjajo otroku. Čeprav ima ljubečo podporo, je ne more sprejeti.
Čim več napak mora otrok prikrivati tem bolj zanikuje ljubezen in podporo, ki ju prejema.
Otrokov občutek moči in samozavesti je odvisen od podpore staršev. Ko te podpore nimajo, postanejo negotovi. Za otroka ima izjemno slabe posledice, če mu kdo reče; tega ne smeš povedati mami ali očetu; Naj bo najina mala skrivnost. Ko se ne čuti varnega, da bi razkril staršem svoje napake ali napake drugih, se pregrada, ki ga loči od podpore staršev, povečuje. Še slabše posledice ima za otroka zahteva enega od staršev, da mora varovati skrivnost pred drugimi starši.
Morda gre za nekaj vsakdanjega na primer; Prav dobil boš sladoled, ampak ne smeš povedati očetu.
Tako sporočilo otroka preveč zbliža z materjo in loči od očeta. Če je zahteva po tajnosti podprta z grožnjo, ima za otroka še hujše posledice. Na primer, ko je oče grob z otrokom, mu reče; Pazi se, če boš povedal mami. Otroku prikrivanje resnice bolj škoduje kot očetova grobost. Napake se dogajajo in se jih da pozdraviti. Če pa otrok do staršev ne sme biti odkrit, zdravljenje ni mogoče.
Otroci, ki odraščajo v neprizanesljivem okolju, se začnejo braniti. Dejavno se branijo tako, da zagovarjajo svoje napake ali krivijo druge. Ko otroka prosimo, naj se neha tepsti z bratom, ga iz strahu pred kaznijo obtoži; On je začel. Težnja po obrambi je naravna, kaznovanje pa jo poveča. Otrok, ki se boji kazni, bo bolj pripravljen, ko ga starši prosijo, naj se ne pretepa. Ne bo čutil potrebe, da bi krivil druge ali opravičeval svoja dejanja. Odrasli vedenje lahko izboljšamo le, če prevzamem odgovornost za svoje napake.
Preberite tudi SPREJMITE, DA OTROCI NISO POPOLNI in OTROCI IN STARŠI, SVOBODA ALI ODVISNOST?