Katere faze so v partnerskem odnosu najbolj ključne?
Predviden čas branja: 4 minute
Odnos, ki ga partnerja vzpostavita in je na začetku poln vzhičenosti, vsebuje tudi glavni razlog poznejših stresov in razočaranj. Zato nosi s sabo zelo pomembne posledice. Iz tega izhaja dejstvo, da intima med partnerjema, ki je samo nova oblika odnosa posameznega partnerja s starši, daje najboljšo možnost, da partnerja predelata nerazrešene vsebine iz svojih osnovnih družin. Ko partnerja ugotovita, da temeljne psihične vsebine, ki so ju naredile tako neverjetno privlačna drug za drugega, ki pa so bile v zaljubljenosti povsem prekrite, ker so nezavedne, postanejo osrednje teme njunega zakonskega spora, se občutja lastne krivde in iskanje krivde pri drugem lahko povsem razblinijo.
Ko partnerja tako prerasteta bolečo igro iskanja krivca za vsako ceno, postaneta veliko bolj pripravljena sprejeti odgovornost za svoj del zakonskega problema.
Zakonski problemi so največkrat ponovni poskusi popraviti, prerasti, obvladati in izbrisati stare konflikte, ki imajo svoj izvor v odnosih s starši. Ti konflikti so spretno preneseni v odraslo intimo dveh partnerjev. Zakonca tako doživljata stare stike in anksioznost, bolečine ter frustracije v novem intimnem odnosu in prek njega. Ljudje se lahko soočajo s konflikti, ki so jih doživljali v za frustriranem in ogrožajočem okolju, v katerem so rasli, tako, da gradijo intimne odnose na način, ki se sklada z modelom, vgrajenim v njihovi psihični strukturi še v njegovih osnovnih družinah.
Tipično to naredijo na enega izmed teh načinov.
Zaljubijo se v osebo, ki na zelo pomenljiv način spominja na enega od staršev, s katerim imajo nerazrešene odnose. Nezavedno prisilijo partnerja, da reagira tako, kot so nekoč reagirali njegovi starši ali eden izmed njiju. Projicirajo svojo notranje psihično romantično podobo v partnerja in ga dojemajo na način, kot so nekoč so dojemali enega izmed staršev ali pa oba, pa čeprav med partnerjem in starši ali enim od njih ne obstaja nobena stvarna podobnost. V takšnih intimnih odnosih povzročena občutja so izredno močna in jih je skoraj nemogoče zaslediti v ostalih človeških odnosih, kot med prijatelji, sodelavci ali sosedi.
Romantični partner, ki je sposoben vzbuditi ali ustvariti močna pozitivna čutenja na začetku odnosa, je sposoben pozneje v odnosu ravno tako povzročiti enako močna negativna čutenja.
Čisto navadni konflikti o povsem nepomembnih stvareh lahko povzročijo pravo katastrofo. Temelj teh zapletov in bojev moči med partnerjema, v katere je dejansko usidran partnerski konflikt, sega v najglobljo življenjsko bitko ali najgloblji čustveni zaplet. Partnerja se zato morata naučiti prepoznavati napake oziroma izkrivljeno dojemanje drug drugega. Tako se mora žena naučiti, da je njen mož tedaj, ko ona misli, da je jezen, on v resnici ranjen. Poleg tega pa se morata partnerja naučiti, da gre med njima velikokrat za čutenja, ki si jih sama sebi niti nočeta priznati in jih zato projicirata drug v drugega.
Primer tega je žena, ki svojo lastno jezo vidi v možu in jo zato lahko zanika v sebi. Mož namreč jezo izraža bolj učinkovito kot ona, zato sama nikoli ne pride na vrsto. Ob tem ko opazi njegovo jezo, lahko svojo potlači in ostane mirna. Njuno medsebojno prepoznavanje in predvsem napor, da bi izboljšala svoj odnos, pa obenem pomagala razrešiti tudi njune posamezne konflikte. To seveda še ne pomeni, da bosta partnerja na ta način presegla tudi svoje potrebe in želje. V funkcionalnem in zdravem intimnem odnosu dveh odraslih zmoreta partnerja tolerirati potrebe drug drugega in sta jih tudi pripravljena izpolniti.