Skušajte čim prej spoznati, da trpljenje v odnosu ne vodi v srečo
Predviden čas branja: 3 minute
Trpljenje v odnosu nima nobenega smisla, predvsem pa nobene koristi. Lekcij, ki nam jih daje trpljenje, bi se dalo naučiti tudi kako drugače. Trpljenje nam tudi ne povzroča odnos, ta ga v nas samo prebuja. Neprijetni dogodki iz intimnega odnosa se po nevidnih kanalih povežejo s podobnimi iz daljne preteklosti, zavibrirajo, obudijo in okrepijo minule dozdevno pozabljene neprijetne občutke. Naj se bere še tako krivično, v tem smislu smo za trpljenje odgovorni sami, čeprav bi še tako radi s prstom pokazali na drugega.
Ne pozabimo, za svoje občutke, čustva, misli in dejanja smo odgovorni sami.
Če ne gre za hujše oblike nasilja, pred katerim se ne moremo zaščititi ali umakniti zaradi svoje fizične, psihične ali ekonomske podrejenosti, smo povsem odgovorni za svoje trpljenje. Prebujeni občutki in čustva, ki jih dojemamo kot trpljenje, najprej zahtevajo večjo pozornost do sebe. Če je trpljenje nesmiselno, še ne pomeni, da se v njem skriva neki pomen. Treba je najti njegove korenine in razkriti način, ki trpljenje razvije v neznosno spiralo bolečine.
Običajno, če ne kar vedno, bomo ugotovili, da je glavno sporočilo trpljenja, da se nam posveti, da je nepotrebno ali vsaj hudo pretirano. No, občasno trpimo tudi zato, da življen je zaniha in znamo potem bolj ceniti lepše plati, da te ne postanejo preveč samoumevne.
Idealnih partnerjev in odnosov ni.
Zato so imele babice prav, da je včasih treba malo potrpeti. Če nas na partnerju kaj moti ali kaj pogrešamo, je že prav, da poskušamo potrpeti in v sebi najti dovolj potrpežljivosti, da času pustimo, da dokončno odkrije partnerjeve namene in potenciale. Ko pa začnejo trpljenje prekrivati občutki večnega manka in pogrešanja je čas, da potegnemo ročno zavoro, se umaknemo v miren kotiček in se globoko zamislimo. Nas sabo, nad partnerjem, nad odnosom. Tudi na največje optimiste posveti žarek spoznanja, da se partner ne bo spremenil. Ker se ne more, ne želi, ne vidi potrebe.. ni pomembno.
Če trpimo, na rešitev ne moremo in ne smemo več računati od zunaj.
Kot to v življenju večinoma velja, ostanemo soočeni s sabo, svojimi čustvi in mislimi. Trpljenju se lahko izognemo ali ga vsaj ublažimo, če spremenimo odnos do sebe ali svoje poglede in prepričanja o partnerskem odnosu. To je edina možnost, da se izognemo nemogoči izbiri med trajno ponavljajočim se trpljenjem in razvezo. Vsakdo se mora sam odločiti, ali je tisto dobro v odnosu vredno slabega in tistega, kar manjka. Ni parov, ki bi ustvarili odnos, v katerem česa ne manjka ali je česa preveč.
Dva, ki sta se močno ujemala na začetku, se bosta morda čez leta zataknila ob ovirah, ko bo treba potrpežljivo počakati na drugega ali mu pomagati, da se skobaca naprej. Sodelovati in uresničevati, kar je možno, in sprejemati, kar ni, se tudi za partnerske odnose zdi najboljši nasvet. Če bomo opazili in cenili dobre stvari in jih ne jemali za samoumevne, bo sprejemanje sčasoma lahko nadomestni obup.