IZRAŽANJE Z UMETNOSTJO

Izražanje z umetnostjo in polno življenje
Izražanje z umetnostjo in polno življenje

Izražanje z umetnostjo in polno življenje

Predviden čas branja: 4 minutes

Nekateri ljudje pridejo na svet s posebno sposobnostjo za umetniško dejavnost. Eni postanejo pesniki, prozni ali dramski pisatelji, drugi pa se rodijo s talentom za slikarstvo, kiparstvo, oblikovanje ali za arhitekturo. Nekatere osebe so zelo nagnjene h glasbeni dejavnosti, zato se lahko usposobijo za skladatelje, dirigente, pevce ali za mojstre igranja na kakem glasbilu. Drugi imajo posebno zmožnost za uveljavljanje v igralskem poklicu, v baletu, koreografiji…

Če se kdo čuti sposobnega za kakšno umetniško dejavnost, se bo najbrž ukvarjal z njo.

Prirojene umetniške sposobnosti se pri različnih ljudeh sicer precej razlikujejo, zato ne sme vsak bolj ali manj umetniško nadarjen človek pričakovati, da bo postal vrhunski umetnik. Toda če v sebi čuti umetniško žilico, jo spoštuje in ima do sebe pozitiven čustveni odnos, se bo potrudil, da bo svoj talent čimbolj razvil. Prizadeva si ga uporabiti za uveljavljanje svoje osebnosti. Ljudje z močnejšim umetniškim talentom se navadno poklicno ukvarjajo z umetnostjo, za katero so sposobni.

Če se imajo radi, se kot umetniki nenehno razvijajo, neprestano izpopolnjujejo način svojega umetniškega izražanja, pogosto vnašajo vanj kaj novega, lepšega, vrednejšega, njihova dela so vedno izvirna.

Izražanje z umetnostjo in polno življenje

Umetnik, ki si je res prijatelj, si ne dovoli, da bi se v svoji ustvarjalnosti dolgo ponavljal. Zmeraj gre naprej, išče se v novih načinih in vsebinah ustvarjanja. Č pa se kot uveljavljeni umetnik v razvoju ustavi in začne ponavljati svoje izdelke, ker je začel z njimi služiti precej denarja, je to znak, da se ne ceni, da je kot umetnik vrgel puško v koruzo.

Zato bo kmalu začel nazadovati v umetniški dejavnosti. Še manj si je prijatelj človek, ki se sploh ne potrudi, da bi razvil svoj umetniški talent, bodisi da je prelen zato, bodisi da preveč popušča vplivu svojega okolja, ki ne ceni njegovega talenta. Umetnost je lahko zelo prijeten konjiček, ki človeka sprosti, mu nudi zadovoljstvo in ga reši neprijetnih misli in občutkov.

Če ima človek le malo posluha za lepoto umetnosti, to prispeva k njegovi duševni blaginji. V sodobnem življenju se nam čedalje bolj vsiljuje tehnika z neštetimi napravami, stroji, avtomati …

Izražanje z umetnostjo in polno življenje

Čeprav so večinoma koristni, ker nam delajo življenje udobnejše, nam zaradi njih grozi precejšnja nevarnost. Sodobni tehnični izdelki so namreč hladni, pusti, v nas ne zbujajo nobenih čustev, še najmanj pa estetske občutke. Čezmerna tehnizacija življenja na račun človekove čustvenosti, zanemarjanja čustvenih prvin življenja zaradi njegove čim večje praktičnosti, se sodobnemu človeku hudo maščuje. Pogosto postane nezaupljiv do sebe, skeptičen do življenja, ne znajde se v njem, v nedogled se išče, ne da bi našel smisel svojega obstoja. To ga dela nevrotičnega, črnogledega ali napadalnega, tako do sebe kot do sočloveka, kljub izrednemu tehničnemu napredku, s katerim se rad ponaša.

Zato človek, ki se spoštuje in hoče biti uravnovešena osebnost, ne pretirano razumska in ne premalo čustvena, v življenju nenehno išče doživljanje lepega. Z estetskimi občutki se brani pred robotizacijo življenja in samega sebe. Ukvarjanje s kakršno koli umetnostjo mu lahko pri tem precej pomaga. Prava umetnost je predvsem tista, ki v nas zabrenka na kako čutečo struno, tista, ki razburka naša najbolj intimna čustvovanja.