Samo zdrav zakon vodi k notranjemu zadovoljstvu
Predviden čas branja: 4 minute
Ko si nekdo zaželi, da bi se razvezal, je njegov zakon prav gotovo hudo bolan, nemara celo neozdravljivo, ali pa je že na smrtni postelji. Če se ladja, na kateri plujemo, začne potapljati, je naravno, da jo bomo takoj zapustili. Prav tako je razumljivo, da se želimo rešiti neozdravljivo bolnega zakona. Mučno je živeti v njem, ko umira. Še težje ga je prenašati, ko je že mrtev. Vendar začnejo partnerji razmišljati, da bi se ločili, šele ko je njihov zakon mrtev.
Toda dokler je zakon še živ, je treba upati, da bo ozdravel.
Prvo in temeljito merilo, da je zakonska skupnost zdrava ali ne, ali je uspešna ali neuspešna, je to, kako se zakonca počutita v njej. Če z njo nista zadovoljna, je očitno, da s to skupnostjo nekaj ni v redu, Če sta zelo razočarana nad zakonom, nesrečna zaradi njegove zgrešenosti je jasno, da je hudo zbolel. Njegova bolezen je še nevarnejša, če sta zakonca začela čutiti svojo skupnost kot težko življenjsko breme, kot nekaj, v čemer več ne doživljata nobenega veselja, temveč le duševno trpljenje.
Drugo merilo zdravja oziroma bolezni življenjske skupnosti ženske in moškega so njuni odnosi.
Navadno je prvi korak, da je zakon začel bolehati, čedalje manjše zanimanje enega partnerja za drugega, čedalje manjša pozornost do njega. To pomeni, da ljubezenska čustva med zakoncema postopoma zamenja ravnodušnost, toplino in nežnost pa čustvena hladnost. Emocionalne vezi med njima se čedalje bolj trgajo.
Hkrati slabi njuna želja po intimnem odnosu. Ko bolezen zakona napreduje, raste nestrpnost med ženo in možem, ki razodeva njuno odtujevanje. Rast nestrpnosti med zakoncema se kaže v tem, da se kar naprej prepirata. Če sta skupaj, sta vedno slabe volje in napeta. Kar naprej si kaj očitata, ugovarjata, se napadata, žalita.
Načelno kljubujeta drug drugemu, ne najdeta več skupnega jezika.
Prepiri, tudi pretepi, se izmenjavajo z molkom, ki traja nekaj dni, včasih tudi nekaj tednov. Če zakonca n e začneta pravočasno zdraviti svoje skupnosti, bodo slabi odnosi med njima prej ali slej povzročili njeno smrt. Navadno nastopi neopazno. Ni mogoče povedati, kdaj je nastopila, ker ni velikih razlik med na smrt bolnim in mrtvim zakonom. Ko je zakon res mrtev, ne čutita več nobene želje, da bi ga prenovila. Čustva, ki so bila nekoč ljubezenska, so se spremenila v popolno ravnodušnost. Hkrati ne čutita več želje po spolni intimnosti.
Vsak poskus, da bi se spet zbližala, doživljata kot nasilje nad seboj. Sreča v zakonu je bolj pomembna kot standard. V uspešni zakonski skupnosti lažje prenesemo pomanjkanje. Nobeno materialno razkošje pa nam ne more nadomestiti zakonske sreče. Vendar veliko ljudi tega noče dojeti. Veliko moških išče nadomestilo za neuspešno zakonsko skupnost v zunajzakonskem razmerju. Zanj navadno porabijo ves prosti čas. To jih še bolj oddalji od žene.