Obzirnost in vljudnost zagotovo izboljšata medsebojne odnose. Se strinjate?
Predviden čas branja: 3 minute
Ljudje smo hkrati individualna bitja in člani skupine. Vedeti moramo, kako naj ravnamo kot individualne osebnosti, hkrati pa se tudi zavedati, da je zelo pomembno mesto, in ga zavzemamo v družbi. Za posameznika ni nepomembno, ali je spoštovan, upoštevan, sprejet in priljubljen ali pa to ni. Če se drugi dobro počutijo v naši bližini, se tudi sami dobro počutimo. Ljudje, ki niso prepričani vase, ki imajo težave, ki so nevrotični, ki trpijo zaradi občutij manjvrednosti, tudi pri drugih zbujajo nenaklonjenost.
Uresničevanje naše lastne osebnosti je v veliki meri odvisno od pravilne vključenosti v družbo.
S tega vidika je pomembno, da razvijemo in negujemo občutek pripadnosti skupnosti. To nam lahko prihrani marsikatero težavo v življenju. S priznavanjem drugih, tudi v primeru njihovih napak ali prav zaradi njih priznavamo tudi sebe. Za nekatere kulture je značilno, da se priklanjajo drug drugemu. To nikakor ni kretnja ponižnosti, kot se nam lahko dozdeva, temveč izraz in zavest lastne uresničitve v drugem.
Če se priklanjamo drugemu, se navsezadnje priklanjamo tudi sebi.
Če dajemo bližnjim dovolj prostora in svobode delovanja, priznavamo tudi zase ustrezno svobodo, da razvijemo svojo osebnost znotraj dane družbene ureditve. Ni dovolj, a se usmerjamo samo v strokovno literaturo, leposlovje, stripe in televizijo. Poučevati moramo tudi poezijo soljudi, uživati in sodelovati v njej. Vsaka družba določa svoja pravila in na določen način ureja stvari. Podrejanje pravilom ni prepuščeno volji in osebnosti posameznika, vendar nam lahko koristi. Če se v iskanju lastnega jaza prostovoljno odločimo, da se podrejamo družbenim pravilom, ne bomo vzbujali odpora v skupnosti in ne bomo izgubili individualnosti. To pomeni priznanje harmoničnega sodelovanja ljudi.
Če smo vljudni, prijazni in ustrežljivi do soljudi, tudi sami postanejo vljudni, prijazni in ustrežljivi z nami.
Vendar nam tega ne narekuje razum, temveč srce. Obzirnost in vljudnost do soljudi izboljšata medosebne odnose, zato postane življenje bolj preprosto in manj težavno. Vsaka težava, ki jo premagamo, pa nam nudi več možnosti in svobode za uživanje življenjskih lepot. Prepuščanje dogodkom in izkoriščevanje ponujenih možnosti nam zagotavljata aktivno življenje. Vse stvari, ki jih želimo v življenju uspešno opraviti, zahtevajo vajo. Zbirati moramo izkušnje, ne glede na to, ali so vesele ali žalostne. Da bi lahko živeli skladno s svojim bistvom in polno uresničili svojo osebnost, je potrebna naša lastna zavzetost, neprekinjeno ukvarjanje samim s seboj in stalna vaja.
Ne pozabljamo na življenjsko realnost, toda vedeti moramo, da v življenju ni najpomembnejše tisto, kar smo dosegli, ali materialne dobrine, ki smo jih nakopičili.
Mnogo bolj pomembno je, da najdemo samega sebe in da razvijemo svoj jaz. Sad človeške zrelosti je zadovoljstvo. Pogoj zrelosti pa je odpravljanje ozkega, vase zaprtega ega. Steza, kjer lahko vidimo, je vsakdanje življenje.
Toda mir in sreča v življenju sta odvisna zgolj od nas. Povedano drugače, sovražnika, proti kateremu se moramo boriti, imamo v sebi. Vedeti moramo, da v boju proti notranjemu sovražniku nikoli ne moremo zmagati. Lahko pa z njim sklenemo dogovor in premirje. Potem nimamo več razlogov za pritožbe in se lahko predamo veselju in življenjskim lepotam. Le tako je življenje prijetno.