ŠE TAKO LEPA IN PRISTNA ŽELJA SE REDKO IZPOLNI SAMA

Še tako lepa in pristna želja se redko izpolni sama od sebe.

Poguma ne prinesemo na svet in želje se ne izpolnjujejo same

Predviden čas branja: 3 minutes

Še tako lepa in pristna želja se redko izpolni sama od sebe. Pomembna sta napor in dejanje. Najprej misel, nato še akcija, ki nas premakne na pot, katere cilj je izpolnitev želje. Pristna, čista želja, tudi če je pospremljena z lepimi občutki, za telo pomeni neravnovesje. Naj bo to praznina, ki jo je treba zapolniti, neprijetnost, ki se je je treba znebiti, ali napetost, ki terja sprostitev. Neravnovesje bo naraščalo, dokler ga ne bomo vzeli resno.

Motivacijo, ki izhaja iz želje, bomo morali na neki točki pretvoriti v voljo za premikanje v želeni smeri.

Še tako lepa in pristna želja se redko izpolni sama od sebe.

Za to razum ne bo dovolj. Čustva so tista, ki nas zdramijo in zagotovijo potrebno energijo.  Če se nam zatika s čustvi, če jih ne zaznamo, ne razumemo ali celo zatiramo, bomo imeli najprej težave z voljo, sčasoma z motivacijo in na koncu z željami samimi. Ravnotežje je namreč mogoče vzdrževati tudi tako, da se želje nehajo prebujati. Namesto, da bi nas motivirale, jih začnemo dojemati kot nezaželenega gosta, ki povzroča same neprijetnosti. Dnevi postajajo enaki, vitalnost in svežina izginjata. Življenje vedno bolj postaja životarjenje. Negativna spirala se sproži in jo je težko kar tako ustaviti.

Včasih imamo volje celo preveč ali je ne uporabljamo najbolj pametno.

S telesom lahko ravnamo spoštljivo, lahko pa ga silimo preko meja ali ga, nasprotno, zatiramo, namesto da bi ga poslušali in mu z voljo le sledili. Hotena, zavestna, ciljna volja je običajno povezana z nepristranskimi željami, zato aktivira samo dele naše zavesti oziroma telesa. Kot taka ustvarja nova neravnovesja. Morda celo nevarnejša od tistih , ki jih poskuša odpravljati. Prava, pristna, zdrava volja se napaja iz naših čustvenih globin in sorazmerno aktivira vse naše sile. Volja se bo stopnjevala ali pojemala skladno s čustvi, ki so znanilec naših želja in potreb ter sozvočja s sabo in okoljem. Jeza in veselje krepita voljo in preko nje naše delovanje. Strah in sram nam voljo jemljeta. Če sta upravičena, je tako tudi prav.

Šibka volja je včasih samo navidezna.

Še tako lepa in pristna želja se redko izpolni sama od sebe.

Za njo se skriva silna energija, ki jo vzdržujeta odpor in upiranje temu, da bi se izpolnil ogrožajoči cilj. Kot bi potekal boj med silami, ki želijo spremembo, in starimi vzorci, ki so naučeni porabljati energijo za vzdrževanje stanja in izogibanje lastnim željam. Tudi lažne, vsiljene, površne želje in celo iluzije zmorejo močno prebuditi motivacijo in voljo, da ker prekipevamo od energije in močnih čustev. Kot so lažne želje, so lažna tudi ta čustva. Taki smo tudi mi. Ko se prebudi volja, je potreben samo še pogum za presekanje popkovine s preteklostjo, s tistimi, ki so nam govorili, da ne smemo in ne zmoremo.

Pogum za spoprijemanje z nezaželenimi posledicami uresničevanja svojih želja. Med njimi niso samo konflikti z drugimi. Ti so lažji del. Notranji konflikti bolečine in stiske so težji del naloge. Poguma ne prinesemo na svet. Prirojen temperament nam lahko pomaga, a tudi poguma se je treba naučiti., ga najti v sebi , krepiti in tudi pravilno uporabljati. Namesto zase ga hitro lahko začnemo uporabljati proti drugim ali celo proti sebi. Tudi za neumnosti je včasih potreben pogum.