Če pripadamo, se počutimo bolj pomembne. Se strinjate?
Estimated reading time: 4 minute
Ko nekomu ali nečemu pripadamo, se počutimo pomembne. Počutimo se varnejše, bolj zaželene, bogatejše. Z občutkom pripadnosti lahko tudi pojasnimo, zakaj bomo srčneje navijali za naše zlate košarkarje kot za smučarja, ki se uvrsti v finale, čeprav imamo raje smučanje. Raje se namreč poistovetimo z uspehom kot z nečim, kar si razlagamo kot neuspeh, na kateremkoli življenjskem področju že naj bo ta uspeh, saj si ga tako nekako prisvajamo.
Zato se nekateri radi družijo z bogatimi in slavnimi.
Ne zato, ker bi bili to dobri ljudje in ker v njihovi družbi uživajo temveč zato, ker s tem dvigujejo vrednost lastnega ega. Zaradi blagodejnega občutka pripadnosti želimo delati v dobrem in uspešnem podjetju, saj se nam zdi, da ta uspeh odseva tudi v nas. Lahko se celo zgodi, da zato v očeh drugih veljamo več. Zato radi pripadamo tudi nekemu odnosu. Ker smo od nekoga, se nam zdi, da smo nekaj vredni.
Zato bo nekaterim težko zapustiti odnos, tudi če oziroma ko postane toksičen.
Ne zato, ker bi odnos nanje deloval dobro, temveč zato, ker jim je všeč, da so od nekoga. Če ne morete čutiti lepote tega, da pripadate sebi, morate vsaj čutiti, da ste od nekoga. Tudi če gre za toksičen odnos. Temu odnosu se ne boste odrekli ne zato, ker bi vam bilo toliko do tega človeka, temveč zato, ker vam je toliko do tega, da nekomu pripadate. To se dogaja, ko nismo dovolj svoji. Zaradi občutka pripadnosti gradimo mite o svojem narodu.
Če nam je to pomemben del identitete, se bomo prepričali, da smo vredni več, ker pripadamo temu in onemu narodu. Bolj ko nam je ta pripadnost pomembna, bolj bomo naklonjeni črno beli logiki. Mislili bomo, da je naš narod dan od Boga drugi narod, do katerega smo sovražno nastrojeni, pa je grozen.
Skratka, radi nekomu ali nečemu pripadamo, ker nam to daje občutek identitete, vrednosti in pomembnosti, če že ne vzvišenosti, kar povzroča še eno neprijetno nagnjenost.
S čimerkoli že se najbolj poistovetimo, naj je to narod, osebno stanje, poklic, vloga starša in umetnika, to ponavadi tudi pretirano poveličujemo. To lahko primerjamo z zaljubljenostjo. Če je nekdo zaljubljen v svoj narod, bo tega bolj poveličeval in drugega zaničeval. Tako je tudi, če nam je najpomembnejša poklicna identiteta.
Naše podjetje bomo kovali v zvezde, konkurenco pa poniževali, zasluženo ali pač ne.
Tako lahko sicer povečamo povezanost med sodelavci in celo dosežemo poslovne uspehe, življenjskih uspehov pa tako ne bomo dosegli. Čutimo, a pripadamo in da imamo svoje mesto v svetu. To nam ne olajša le vsakdanjega življenja in vzbuja občutek ugodja, temveč nam tudi pomaga razviti močan občutek pripadnosti in lastne vrednosti. Ta blagoslov dobimo, če sprejmemo pomoč drugih; čutimo, da smo nekaj vredni. Zaradi njih se nam ne zablešči samo hiša, ampak predvsem duša.
Ne omogočijo nam le toplega obroka za želodec, temveč tudi tistega še dosti krepkejšega za srce. Še posebno če pomoči drugih ne jemljemo kot dokaz svoje slabosti, ampak kot dokaz svojega bogastva, kar zadeva družino in prijatelje, ki so nam pripravljeni pomagati. Kot vedno je ključno, kako dojamemo svet okoli sebe.
Preberite tudi PREPRIČANJE JE MISEL, KI SE JE OKLEPATE IN JI GLOBOKO VERJAMETE in KAKO SE OSEBNOST RAZVIJA SKOZI ŽIVLJENJE?