Komunikacija je v razmerju ključnega pomena
Predviden čas branja: 4 minute
Pomembno področje, ki je lahko vzrok zakonskih prepirov, je partnerska komunikacija. Komunikacija ohranja in omogoča razvoj vsakega odnosa med ljudmi, še posebej ohranja in razvija dolgotrajen odnos, kakršen je zakon. Da bo ta obojestransko zadovoljiv, mora biti komunikacija kvalitetna. Beseda je za kvaliteten partnerski odnos nujna. Brez nje bi partnerstvo postalo nekvalitetno, negotovo, nezanesljivo. V molčečem zakonu prevladujejo odrivanje, odlaganje, obhajanje, izogibanje konfliktnim situacijam, kar povzroča napetost, razdražljivost in negotovost.
Človek je verbalno bitje in beseda je osnovna hrana za psihični, emocionalni in človeški metabolizem njegove osebnosti.
V dolgem neverbalnem odnosu se človek ne more počutiti zadovoljen, srečen. Neverbalna komunikacija je v principu nejasna in večpomenska. Pogosto izberemo napačne pomene neverbalnih sporočil. Na katera partner ni mislil, kar je potem razlog za mnoge nepotrebne zakonske konflikte. Jasna verbalna komunikacija je možnost naknadnega verbaliziranja neverbalnih sporočil v partnerstvu je pomemben element za njegovo kvalitetno ohranjanje.
Prvi komunikacijski vzrok za partnerske prepire je večpomenska verbalna in naknadno neverbalna komunikacija.
Predmet partnerske komunikacije je lahko določena vsebina, problem, s katerim se zakonska partnerja ukvarjata. V to komunikacijo pa sodijo tudi njuni medsebojni odnosi. Če v dolgotrajnem odnosu kot predmet komunikacije prevladuje vsebina in se partnerja izogibata pogovoru o medsebojnih odnosih, njun odnos zaide na nepredvidljivo in nekontrolirano pot. Posledica so napetost, razdražljivost in konflikti. Če odnos ohranjamo samo z vsebinami izven njega, se iz neposrednega spremeni v posrednega.
Problematika zakonskih odnosov torej ne sme iz zakonske komunikacije izriniti problematika roditeljskih in družinskih odnosov. Če se to zgodi, kar se žal pogosto postanejo tudi roditeljski in družinski odnosi avtomatično slabši. Partnerja jih začneta zlorabljati, pri čemer najbolj trpijo otroci, ki se spremenijo v tampon pri konfliktih in spopadih staršev.
V vsaki komunikaciji, tudi zakonski, je zelo pomembno dopolnjevanje, tistih, ki komunicirajo.
Če to dopolnjevanje poteka vedno v isti smeri, če je vedno vezano na enega partnerja, ki vedno vse ve, ima svojo rešitev, ki je zmožen vse pojasniti in ima edini vedno nove in prave informacije, drugi partner pa nikoli nič ne zna, ne more ničesar rešiti, pojasniti in njegove informacije niso nikoli pomembne, govorimo o fiksirani komplementarnosti. Taka komunikacija zakonski odnos izčrpuje, prizadene, ponižuje in sčasoma osiromaši. Postaja dolgočasna in utira pot konfliktom.
Ustvarja ozračje razdražljive napetosti.
Pripelje do potrebe po tekmovanju in poskusov, da bi se položaj spremenil. Informacije in sporočila v odnosu morajo biti dvosmerna. Le če med partnerjema krožijo, bodo prispevala k razvoju in ohranjanju tega odnosa. Informatorja, nosila sporočil morata biti oba. Enostranska komunikacija, do katere ima pravico le eden, spremeni odnos v neenakopraven in v manipulacijo, zlorabljanje, izkoriščanje. V takšnem odnosu ne le da ni mogoče reševati konfliktov, ampak tudi odnos celo pripelje do njih, ker ustvarja nesporazume.
Če v zakonu govorimo drugače, kot delamo, če govorimo drugače kot mislimo, če skupna rešitev kakega problema ne temelji na ustrezni usklajenosti medsebojnih odnosov, potem se v takem odnosu počutimo neprijetno, neiskreno, čutimo se prevarani in nezadovoljni. V taki komunikaciji bistveno zamolčimo, odrivamo, obhajamo, beseda izgubi svojo dejansko vrednost. Vse postane negotovo in nezaupljivo. Rezultat je prekinitev komunikacije, ki pa vodi v neskončnost in nerešljivost zakonskih konfliktov in prepirov.