Kaj je smisel življenja? Vprašanje, katerega odgovor iščemo po večini prav vsi.
Če iščete smisel življenja, je napočil čas, da se ustavite. Odgovor lahko najdete povsod okoli sebe. Pozivi, da se obrnemo nazaj k naravi in ponovno vzpostavimo stik z njo, kličejo h korenitim spremembam. Vendar pa moramo začeti pri sebi, saj edino sebe lahko spremenimo.
- Ali sploh lahko najdemo smisel življenja, če ga iščemo?
- Ali življenje ni le pot, ki jo določa narava, da bi ohranila svojo vrsto, z odcepi, ki jih oblikujejo dedne zasnove in vedenjske oblike ljudi?
- Ali je vprašanje o smislu življenja le potrata, ki si jo privoščimo v svoji človeški nadutosti, ne da bi bili pripravljeni prevzeti njegove posledice?
Kadar si postavimo to vprašanje, ga ne moremo več preklicati.
Ne moremo ga pozabiti, nanj preprosto moramo odgovoriti. Ne moremo se več brezciljno prepuščati toku. Nenadoma ugotovimo, da smo usmerjeni k smislu življenja. O njem moramo razmišljati in poiskati odgovor. Kdor opusti ta poskus in v življenje ne najde smisla, preprosto mora obupati.
Pri ljudeh, ki se prostovoljno ločijo od življenja, je to pogost pojav. Življenje je zanje izgubilo smisel. Nimajo več cilja, zaradi katerega bi se splačalo vztrajati. Kadar ne vidimo nobenega smisla več, se življenje spremeni v nesmiselno prenašanje vsakdanjih težav.
Naše življenje je del kozmosa, ki nenehno proizvaja novo življenje in je usmerjen v nadaljnji obstoj in razvoj.
V neskončnih razdobjih preteklosti in prihodnosti predstavljamo ljudje za kozmos le majhna, nepomembna kolesca. S tem se nujno zastavlja vprašanje, ali ima sam kozmos kakšen smisel, ali je njegov razvoj usmerjen proti določenemu cilju, ali pa povsem preprosto poteka po fizikalnih in kemičnih zakonih, poraja in izčrpava samega sebe in nazadnje razpade v nič. Vedeti moramo, da svojemu življenje lahko in moramo dati smisel, da postane izpolnjeno.
Življenje je darilo, ki ga pozitivno oblikujemo samo tako, da ga osmislimo.
Živimo samo, če radi živimo, ker je življenje povezano z različnimi čari, prijetnostmi in radostmi in po tihem nikoli ne nehamo verjeti, da nas najboljše šele čaka. Najboljše pa je, če lahko rečemo, da iščemo smisel in izpolnitev svojega življenja. Smisel življenja nam ni dan sam po sebi. Prizadevanje starejših ljudi, da bi dojeli smisel življenja, je močno in globoko.
Že samo iskanje smisla življenja povzroči občutje sreče.
Mlajši ga nedvomno vidijo bolj v trenutnem doživljanju. Za starejše je pomembno, da jih spoštujemo. Mladi so bolj usmerjeni v to, da so ljubljeni. Življenje nam nudi stvari, ki jih moramo pravilno uporabljati, saj življenje že na ta način dobi smisel in pomen. Dobili smo telo, imamo čute, ki jih moramo uporabljati tako, kot je predvidela narava. Telo nas postavlja v svet in nam sploh omogoča obstoj. Imamo duha, ki vse stvari napolni z življenjem, ki tvori most k naši resnični osebnosti, k osebnosti jaza, osvobojeni vseh želja, upanj, hotenj in pritiskov.
Predstavlja pot, da izkusimo resničnost v sebi, ki nas osvobaja strahu.
Omogoča nam, da vztrajamo, ko se zdi razumu nevzdržno. Ko smo osamljeni, postane skrivnosten izgovor ljubezni in moči. Tako lahko ugotavljamo, da obstajata dve vrsti smisla in sreče, prva je sreča, ki prihaja iz zunanjosti. Druga je sreča, ki prihaja iz središča, iz bistva, iz duhovne vsebine. Smisel življenja torej predstavlja srečanje in izkušnjo s svojim lastnim središčem. Na osnovi te izkušnje postajamo sprejemljivi za modrost srca, za zmožnost ljubezni.