Obdobje starosti in vloga potomcev
Predviden čas branja: 3 minute
Zaradi izboljšanja življenjskih razmer je starostna doba vse daljša, prebivalstvo pa se v splošnem stara. Razvoj družbe poteka hitreje kot razvoj posameznikov in miselnosti. Potem ko smo vzgojili otroke, včasih tudi vnuke, ko smo že tolikokrat pokazali pravo pot, preživeli toliko viharjev, reševali spore, vsemu navkljub ohranjali družinske in družbene vezi, ni lahko biti postavljen na stranski tir in si vedno znova zastavljati vprašanje, sem sploh še v kakšno korist?
To, česar smo se sami naučili in prenašali na svoje potomce, stoji pred nami kot nekakšen izziv, izguba smisla, če se upočasni, poslanstvo je izpolnjeno, kaj nam sploh še ostane od življenja?
Starost je učenje. Kot pri vsakem drugem učenju je njegova naloga v tem, da nam omogoči prilagajanje novim položajem. Vsak posameznik je tak starec, kakršen se je naučil biti skozi izkušnje v mladosti, in tak, kot si želi biti glede na trenutne izkušnje. Starost so včasih povezovali z modrostjo in jo bolj v tradicionalnih kulturah tako pojmujejo še danes. Spoznanja o življenju, ki nam jih lahko prenesejo starejši, so dragocena. To, česar jih je naučilo življenje, posredujejo mlajšim rodovom in postanejo del njihovih lastnih izkušenj. Prenašanje izkušenj sodi k bistvu njihovega življenja.
Nemočen položaj vzbuja občutek ranljivosti, znajdemo se v stanju delne odvisnosti in pasivnega, včasih sramežljivega čakanja na pozornost bližnjih.
Vzporedno z zmanjšanjem telesnih in zaznavnih sposobnosti se zmanjšuje pomen naše vloge znotraj družine in družbe. Neaktivnost v družbenem in družinskem smislu vodi v osamitev, ki nas navdaja z občutkom zapuščenosti in posledično prekinemo stike tudi z drugimi ljudmi. Z zmanjšanjem zaznavnih in intelektualnih sposobnosti so osiromašeni tudi odnosi z ljudmi. Preostaneta samo še tarnanje in razočaranje, ki predstavljata le drugo obliko bega pred mislijo na smrt.
Če je oseba vedno aktivna in ohrani odnose z ljudmi, na ta način občutek osamljenosti odriva od sebe, četudi jo preganjajo vprašanja, povezana s smrtjo, ločljivostjo in zapuščenostjo. Če si z njimi prej ni belila glave, se v starosti nedvomno sooči s temi mislimi. Obstaja veliko načinov, kako se jim izogniti, zaradi česar je treba zbrati veliko poguma, da o teh vprašanjih odkrito premislimo.
VLOGA POTOMCEV
Najmlajši niso prav nič pogumnejši od starejših. Pri odnosih s starejšimi gre velikokrat za neznansko nerazumevanje. Kako ohraniti zdrav duh, če ga trpeče telo ne razume in če se star človek vsakokrat, ko ga prosijo za nekaj, česar ne zmore počuti, kot da je drugim samo v nadlego? Otroci največkrat niso pripravljeni na dejstvo, da so njihovi starši prišli v dobo starosti, ki jo spremlja kopica tegob in strahov.
Misel, da bi morali skrbeti za svoje starše, kot bi bili otroci, jih obremenjuje in včasih te obveznosti ne želijo sprejeti.
Normalni razvoj obsega konec otroških zahtev, prevzemanje novih vlog, sprejemanje smrti staršev in soočanje z lastno smrtjo. Kar zadeva vnuke in pravnuke, morajo prednikom pokazati, da jih ni strah življenja in da so sposobni reševati lastne težave, ter jim s tem zagotoviti, da so dovolj močni za življenje.
Če jim tega občutka ne dajejo, jih bodo še naprej varovali, ne da bi se spoprijeli s temeljnim življenjskim dejstvom, treba je sprejeti smrt in ločitev od tistih, ki jih imamo radi, in se zavedati, da starost predstavlja eno izmed življenjskih obdobij in njena bližina smrti še ne pomeni, da je njen sinonim.