Konflikt različnih interesov v razmerju
Predviden čas branja: 3 minute
Konflikt različnih interesov lahko par preseže tako, da redno izbira rešitve, za katere oba verjameta, da so v dobro odnosa. Koristi odnosa dosledno postavljata pred svoje egoistične nagibe. Ideja ni slaba, ko gre za dva s sorodnimi osebnimi vrednotami in podobnimi pogledi na to, kaj je dobro za odnos. Odnos na neki način igra vlogo arbitra, ki razsodi v konfliktu različnih interesov, še preden se ta razvije v prepir ali boj za svoj prav.
Tak par prepoznate po tem, da ju povsod vidite skupaj, en sam kot da ne obstaja.
Opuščata dejavnosti in dogodke, ki ne ustrezajo obema, strastno gojita tiste, v katerih se ujameta. V družbi se vedno strinjata, prepir v javnosti zanju sploh ne obstaja. Ekstremi so iz previdnosti že vnaprej porezani, varno plujeta v območju zlate sredine. Ko ju otrok razširi v družino, ta postane osrednji smisel. Kot sta prej dala vsak sebe v drugi plan, zdaj to naredita še z odnosom. Vse se vrti okrog družine in otrok, ki jih vzgajata po svojem zgledu, da se je treba podrediti za dobro družine.
Vsi so zadovoljni, resneje se lahko zatakne, ko otroci pridejo v puberteto.
A še to ni nujno, če doma naprej sodelujejo ali vsaj puščajo tak občutek in si dajo duška drugje. Bolj verjetno bo vsaj enemu od otrok dovolj in bo začel ubirati bolj sebične poti. Družinska harmonija se lahko sesuje kot hišica iz kart. Vse sva naredila za vas, vse sva vam dala, zdaj pa tole! Čez nekaj let še zadnji ptiček odleti iz gnezda, pogled morata spet obrniti od družine in otrok nazaj na svoj odnos, kolikor ga je še ostalo. Sindrom praznega gnezda zatrese temelje in potrebuje zdavnaj zatrte želje. Leta tečejo, časa zmanjkuje, odpovedovanje v imenu česar koli in kogar koli izgublja smisel.
Izguba smisla prebudi še krizo srednjih let. Vedno več tesnobe polni izpraznjen prostor miru.
Par se po dolgih letih mirne plovbe znajde pred visokimi valovi, na katere nista pripravljena. Še vedno jih bosta lažje premagovala skupaj, vendar ne s starim načinom krmiljenja in orientacije. Tak potek partnerske zveze ni nujen, je pa zelo pogost. Partnerjema iz te zgodbe ni ničesar očitati, v svoji dobronamernosti sta ravnala najbolje, kot sta znala in zmogla. Če jima uspe ohranjati zvezo in zadovoljstvo v njej, sta odločala prav.
Odrekanje v korist višjega cilja je lahko povsem odgovorno, če gre za zavestno odločitev in oba vesta, v kaj se spuščata. Ko pa to počnemo kar smo navajeni ubirati lažje poti, ker se ne cenimo dovolj ali zato, ker se to od nas pričakuje, je odrekanje le zamaskiran beg pred odgovornostjo. Najslabši zaključek scenarija je, ko v praznem gnezdu drug v drugega upreta vzdignjen prst očitkov.