Vzroki nezrelega delovanja v partnerskem odnosu
Predviden čas branja: 4 minute
Nezrelo, nenaravno vedenje v ljubezenskem življenju ima različne vzroke. Pogost vzrok je občutek manjvrednosti, ki je globoko zakoreninjen v mnogih nevrotičnih osebah. Nekatere ženske dvomijo o svoji mikavnosti. Ne verjamejo, da so zmožne zbuditi pravo intimno ljubezen. Ne pričakujejo je, zato je tudi niso pripravljene dajati. Vendarle si želijo ljubezensko zvezo, še bolj pa življenjsko skupnost z moškim. Navežejo se na prvega moškega, ki pokaže zanimanje zanje. Pri tem sploh ne upoštevajo ne svojih ne njegovih ljubezenskih čustev.
Velikokrat se poročijo z mlačnimi čustvi do moža, brez poželenja po njem.
Pri tem se ne vprašajo, ali njega spodbuja k poroki predvsem spolno poželenje ali pa želja po udobnem življenju. Ker dvomijo, da bi lahko navezale partnerja nase z ljubeznijo, naredijo to s pomočjo otroka. Zanosijo po naključju ali celo proti svoji volji, potem zahtevajo od partnerja, da se poroči, da bo otrok imel očeta.
Tudi moški pogosto ne verjame, da je sposoben pridobiti žensko z osebnimi lastnostmi.
Tedaj si prizadeva to doseči z bahanjem, s prilizovanjem, z dragimi darili ali pa s spolno vsiljivostjo, s hinavskim besedičenjem, z lažnimi obljubami…Jasno je, da so vse to krhke kulise, ki kmalu razpadejo, če traja ljubezenska zveza dlje časa ali se spremeni v zakon. Za njimi pogosto ostane mučna praznina. Nekateri moški še čutijo manjvredne kot spolna bitja.
Ne zaupajo svoji sposobnosti, da bi žensko spolno zadovoljili. Izberejo si na primer precej mlajšo partnerico, ali pa takšno, ki je tako neprivlačna, da je lahko srečna, če se kakšen moški sploh zanima zanjo, ali pa žensko, ki jim ni enakovredna po inteligenci, po izobrazbi, po premoženju, po družbenem položaju. Pri tem se ulovijo v past, ki so si jo sami nastavili, pričakujejo ljubezen, ki je niso pripravljeni dajati, in sicer od osebe, ki jih ne privlači ali jo celo zaničujejo.
Potem so globoko razočarani, ker v ljubezenskem razmerju ne doživljajo zadovoljstva, ki si ga želijo.
Če se nečesa bojimo, je naravno, da se tega izogibamo. Veliko je žensk, ki se bojijo moških, nimajo zaupanja vanje. Vendar večina takšnih žensk išče intimen stik z moškimi, ki celo želi zakonsko življenje. Ta protislovnost jim ne dovoli, da bi se v ljubezenskem življenju obnašale naravno, temveč jih spodbuja k uporabi raznih obrambnih mehanizmov, samoprevar in kompromisov. Nekatere so čustveno in spolno zadržane v stiku z moškimi, druge ravnajo z njimi gospodovalno ali napadalno. Nekatere izmed njih skrivajo negotovost v odnosu do moških s poudarjeno temperamentnim vedenjem, s spogledljivostjo.
Včasih partnerja brezobzirno izkoriščajo, se igrajo z njegovimi čustvi, ga celo ponižujejo.
Strah pred moškimi ima korenine v ženinem otroštvu. Pogosto ji ga vcepi oče, ki je bil deklici vrsto let vzor moškega spola. Žal ta vzor ni vedno pozitiven, velikokrat je negativen. Veliko je deklic, ki doživljajo očeta kot neprijetnega, neprijaznega, hladnega ali grobega človeka. Izjalovijo se jim vsi poskusi, da bi ga čustveno navezale nase, da bi se zbližale z njim in da bi si pridobile zaupanje do njega. Doživljajo ga kot človeka, ki se ne zanima zanje ali to počne le formalno, se na primer zanima samo za njihov uspeh v šoli. Deklica doživlja takšnega očeta tudi kot slabega zakonca.