Bralka Ingrid se je znašla v težavah, saj si ne predstavlja bivanja s partnerjevimi starši
Predviden čas branja: 3 minute
Imam težavo, ki je sama ne znam rešiti. Že šest let sva s partnerjem v razmerju in dokler sem študirala, mi je ustrezalo, da sva malo pri meni in malo pri njem. Čeprav mi neodvisnost in svoboda veliko pomenita, pa imam že nekaj časa željo, da bi se nekje ustalila in si ustvarila družino. Problem je v tem, da prihajava vsak iz drugega konca Slovenije, med nama je razdalja, večja od dvesto kilometrov, kar pomeni, da bi se moral nekdo od naju, ali celo oba prilagoditi.
Ko sem mu vse to povedala, predlagala rešitve, me je čudno gledal.
Odgovoril mi je, da bi lahko razumela, da je on edinec in da bo seveda ostal doma v hiši s starši, kjer ima na vrhu svoje stanovanje. Seveda mi je predlagal, da se preselim k njemu. Jaz pa edino te opcije ne morem sprejeti. Prvič zato, ker si pri svojih 35 letih ne predstavljam bivanja z njegovimi starši, drugič pa zato, ker je zame kariera zelo pomembna, v njegovih krajih pa je žal ne bi mogla graditi. On o selitvi noče slišati, torej, mu očitno ne pomenim dovolj. Kaj naj naredim, naj čakam, če se bo morda kaj spremenilo s časom? Ingrid
Nasvet za bralko Ingrid
Spoštovana Ingrid, prava ljubezen naj ne bi poznala nobenih meja, vendar v realnem življenju večkrat to ni ravno tako. S partnerjem imata očitno različne želje in poglede na prihodnost, česar v študentskih letih morda niti niste opazili. Sedaj, ko pa ste uredili določeno plat življenja, je normalno, da tudi v partnerskem odnosu pričakujete nekakšno nadgradnjo. Partner je očitno vpet v družinsko situacijo in razen tega, da ustreže svojim staršem ne vidi druge rešitve.
Kar je malce sebično, saj so vaši razlogi, zakaj se ne bi preselili k njemu konkretni, še posebej razlog, da bi v njegovih krajih težko dobili sebi primerno službo.
Pričakovanja, ki ste si jih nanizali, so vaša pričakovanja, partner pa je tisti, ki ima možnost, da jih sprejme in nadaljuje z vami, ali pa se z njimi ne strinja, kar boste vi seveda težko sprejeli. Imam občutek, da se vam podirajo tla pod nogami, saj globoko v sebi čutite, da ga ne boste mogli premakniti v zvezi s spremembo in selitvijo, kar pomeni, da boste z njim težko našli skupni jezik.
Čas je običajno nekakšna rešitev in prav je, da pomembnih stvari ne rešujete na hitro, vendar mislim, da vam čas v tem primeru ne bo pomagal. Pomaga vam lahko konkreten pogovor s partnerjem, ob katerem ga skušajte čim bolj resno jemati, ter se nato odločiti na podlagi dejstev.
Pripravljeno za Govori.se