Ali je zaljubljenost res prava ljubezen?
Od vseh zmot o ljubezni je najbolj razširjena tista, ki pravi, da je zaljubljenost, isto kot ljubezen ali pa vsaj eden izmed dokazov ljubezni. To je zelo prepričljiva zmota, saj zaljubljenost občutimo kot ljubezen. Ko se nekdo zaljubi, lahko tisto, kar čuti, opiše kot: ljubim ga ali ljubim jo.
Bistvo zaljubljenosti je nenadna prekinitev dela človekovih meja jaza, s čimer se spoji njegova ali njena istovetnost z istovetnostjo nekoga drugega.
Ta občutek, da se nekako osvobodimo samega sebe in se zlijemo v ljubljeno osebo, in pa dramatično prenehanje osamljenosti, ki spremlja to rušenje meja jaza, nas večina doživlja kot pravo blaženost. Jaz in moj(a) ljubljeni(a) sva eno. Osamljenosti ni več.
Zaljubljenost ni odraz hotenja, ni zavestna izbira. Naj bomo še tako željni zaljubljenosti, se nam ta lahko izmakne. Nasprotno pa se nam lahko zgodi, da se zaljubimo v času, ko si zaljubljenosti sploh ne želimo, ko so čas in okoliščine za to povsem neprimerni. Z enako verjetnostjo se lahko zaljubimo v nekoga, s katerim se očitno ne skladamo, kot v nekoga, ki je za nas bolj primeren. Po drugi strani pa se lahko zaman trudimo, da bi se zaljubili v človeka, ki ga globoko spoštujemo in s katerim bi bil ljubezenski odnos zaželen v vseh pogledih. Lahko torej izbiramo, kako se bomo odzvali na zaljubljenost, ne moremo pa izbirati zaljubljenosti same.
Ko dragoceni trenutki zaljubljenosti minejo in se naše meje vrnejo na staro mesto smo resda razočarani, nismo pa za izkušnjo bogatejši.
Ko se človekove meje razširijo ali zožijo, hočejo takšne tudi ostati. Prava ljubezen človeka bogati in mu daje človeško širino, zaljubljenost pa ne. Zaljubljenost nima nič opraviti z namenskim gojenjem našega duševnega razvoja. In res imamo občutek, ko se zaljubimo in preden se ohladimo, da smo dosegli cilj, a smo dosegli neslutene višine in da ni niti potrebe niti možnosti iti še više.
Nobene potrebe ne čutimo, da bi se še razvijali, povsem smo zadovoljni z doseženim. Duhovno smo pomirjeni. Tudi ne doživljamo nobene potrebe, da bi se razvijal naš partner. Nasprotno doživljamo ga kot popolnega. Tudi če zaznamo pri njem kakšno napako, se nam ne zdi pomembna. Take napake ponavadi doživljamo kot drobne duhovitosti ali posebnosti, ki ljubljenemu človeku samo dodajajo očarljivost.