Bralka Samanta je obupana, saj se ji prijatelji izmikajo, odkar je izvedela za diagnozo raka
Predviden čas branja: 3 minute
Sem ženska srednjih let, ki je pred nekaj meseci zbolela za hudo boleznijo, rakom. Sama sem se z vsem skupaj nekako soočila in bolezen sprejela, spremenila sem način razmišljanja in prehranjevanja, najbolj pa me boli, odkar so prijatelji, sosedje in sodelavci izvedeli, da imam bolezen, se me vsi izogibajo, ali pa je to morda moj občutek, vendar v zadnjih mesecih nimam več nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila, sem zelo osamljena.
Sin živi v oddaljenem kraju in ima svoje življenje, zato ga s svojimi težavami ne želim obremenjevati.
Ne vem več, kaj naj storim, da se bo moje družabno življenje povrnilo v obliko, ki sem je bila vajena. Tudi najboljši prijateljici se ves čas zagovarjata na pomanjkanje časa, vendar smatram, da njun razlog umikanja tiči nekje drugje. Ali je mogoče, da se ljudje ustrašijo bolezni in se zato umaknejo vstran. Ne vem?
Samanta
Nasvet bralki
Samanta, najprej vas moram pohvaliti, za vašo moč in takšno voljo, ne glede na postavljene diagnoze. Prav je, da ste se odločili živeti in premagati bolezen. Predvidevam pa, da si včasih nikakor niste predstavljali, da bi na takšen način izgubili prijatelje. Saj po tihem vsi pričakujemo, da nam bodo prijatelji v težkih situacijah v pomoč in oporo, saj jih takrat najbolj potrebujemo. Ker pri zelo dobrih prijateljih še niste poskusili s pogovorom. Vam svetujem, da poveste svoja opažanja in razložite, da oporo potrebujete, ter da boste zanjo močno hvaležna.
Druga pot, primerna za vas pa je, da se začnete vključevati v kakšne podobno misleče skupine ljudi in se z njimi v svojem prostem času družiti.
Nikakor pa ne zapadajte v malodušno počutje, v katerega običajno vodi daljša osamljenost. Velik korak za vas je že, da ste sebi priznali, da družbo potrebujete in da niste pripravljeni živeti v osami. Razmišljati bo potrebno pozitivno in morda v svoje življenje spustiti tudi kakšnega prijatelja, s katerim bi lahko morda kasneje celo zaživeli, kar bi bilo za vas bistveno lažje. Morate se le odpreti, ter si dovoliti, da se vam spremembe zgodijo.
Tudi vaš sin bo vaše težave razumel, saj je odrasla samostojna oseba, zato se nikar ne bojte in mu občasno vseeno zaupajte svoje tegobe, ker vas bo zagotovo malce razvedril in nikar ne imejte vedno občutka, da ljudi obremenjujete, saj si s tem še povečujete možnosti za slabo počutje in osamljenost. Zapomnita pa si tudi, da včasih ljudje z razlogom odidejo iz našega življenja, vendar ta spoznanja pridejo običajno kasneje.
Pripravljeno za Govori.se