Velik problem sodobne družine je ločeno partnerstvo
Predviden čas branja: 4 minute
Eden vse bolj in bolj perečih problemov sodobne družine so ločeni zakoni in s tem v zvezi ločeno starševstvo. Posledica tega pa so razdeljeni otroci, ki večkrat postanejo prave žrtve starševskih nerazrešenih sporov in velikokrat tudi njihovih neporavnanih računov. Tu še zlasti govorimo o dolgotrajnih zamerah, bolečih sporih na sodiščih in seveda o denarju, ki je vedno znova lahko eno izmed bistvenih kriznih žarišč, leta lahko dobesedno razjedajo mlada, nedolžna otroška srca.
Biti otrok v teh razmerah je ne samo skrajno nelagodno, ampak velikokrat zastrašujoče nepredvidljivo, saj otrok v resnici nikoli ne ve, kaj vse lahko pričakuje.
Samo strah ga je in zato še s toliko večjo negotovostjo zre v srhljivo prihodnost., ki ne obljublja nič novega, nič drugačnega, pa če si tega še tako močno želi in po tem še tako zelo močno hrepeni. Počasi in z veliko težavo se ti otroci navajajo, da je pri njih pač drugače, da so drugačni, ker pa lahko spreminja zelo grenak priokus, da ne zaslužijo nič boljšega oziroma da ne zaslužijo, da bi tudi oni živeli v podobnih družinah, kot živijo njihovi prijatelji in sošolci, kjer se bolje razumejo, kjer oče ne odhaja, kjer je mati bolj na voljo in kjer se vsaj zmorejo pogovoriti o osnovnih doživljanjih vsakega posameznega člana družine.
Kjer je prostor tudi za otroška čutenja oziroma kjer sta doma igrivost in spontanost ter so člani družine sočutno in razumevajoči drug z drugim. Pri vsem pa je še bolj tragično dejstvo, da se spori med staršema po ločitvi lahko samo še nadaljujejo; pri kom bodo otroci, kdo bo poskrbel zanje, kdaj so dovoljeni obiski in kdo kaj plačuje.
Vendar oče, čeprav je odšel, še vedno živi v svojih otrocih, njegov prostor bo ostal nezaseden, pa čeprav se tudi mati na novo poroči in si ustvari novo življenje.
Vendar je pravi oče zares samo eden, pa čeprav je očim lahko bolj razumevajoč in celo bolj sočuten od njega. Otrok bo čutil, da je prikrajšan za nekaj velikega, vedel bo, da to ni pravi oče, ter se bo včasih čutil krivega, če se bo z njim dobro razumel. Zato je velika očimova odgovornost, da sprejme ta otrokova občutja, da jih skuša razumeti, se v otroka, ki ni njegov, poglobiti in začutiti, kaj vse ta otrok doživlja, ko se je v njegovo družino naenkrat naselil človek, ki je sicer lahko velik mamim prijatelj ter zaščitnik, vendar pa v to njegovo družino nikakor ne spada.
Otroci bodo sicer res morali sprejeti nove razmere, nove razmejitve, nova občutja in se na vse prilagoditi, v njih pa bo za vedno ostal grenak občutek, da njihov oče ni vzdržal ob njih. Zato se bodo večkrat čutili krive in odgovorne ter ponižane in osramočene, da jim ni uspelo obdržati očeta, pa čeprav tega ne bodo nikoli zares v polnem pomenu izrazili. Še posebej grozno jim bo, če bosta oče in mama ostala še naprej v sporih, ker se bo seveda najbolj pokazalo pri raznih skupinskih praznovanjih. To bo za otroke pomenilo, da še naprej v njihovih življenjih ni nobene prave varnosti in zavarovanosti ter da je življenje zelo nepredvidljivo in včasih celo nevarno.