Odlašati s čimerkoli ni najbolj smiselno, smiselno je ukrepati
Predviden čas branja 4 minute
Ljudje tako radi odlašamo, da bi temu stežka rekli neobičajno vedenje. Nič hudega, če občasno kaj preložimo na pozneje. Če zato zamudimo ugodno priložnost, nas bo že izučilo in se bomo naslednjič bolj potrudili. So pa tudi ljudje, za katere se zdi da je odlašati njihov življenjski slog. Takšni nikoli ničesar ne opravijo pravočasno, celo kadar zato trpijo izgubo, se tega ne zavedajo. Kakor da se niso zmožni učiti na napakah. Vztrajno odlašajo in zavlačujejo, kakor da so to sprejeli za svojo življenjsko filozofijo. Najbrž ste od malih nog že neštetokrat slišali koga reči; Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri.
Vseeno pa ne bi bilo narobe, če bi premislili o svojih navadah in se prepričali, ali ste vajeni odlašati samo toliko, kot odlašamo vsi.
Kakor je odlašati grda značajska poteza, pa ni nič manj neprimeren tudi večen tesnobni strah, da ne bi česa zamudili in da morda zato vse postoriti takoj, prav ta hip, kakor da jutri ni še enega dneva. Tistim, ki se kar naprej mudi, pravimo, da za svoje vedenje plačujejo s povišanim krvnim tlakom, neznosnimi migrenami in srčnim infarktom.
Zato reka: živimo danes, kakor da jutri umremo, nikar ne razumite tako, da morate že danes dokončati vse, kar ste nameravali opraviti v naslednjem letu ali dveh.
Odlašati je enako nezdravo kot paničariti. Raje se ustavite nekje na razumni sredini. Seveda ne bi bilo prav, če bi se o čem pomembnem odločali, kakor bi nas tisti hip pičilo, ne da bi pretehtali vse pozitivne in negativne vidike. Marsikdo stvarem brez teže po nepotrebnem pripisuje prevelik pomen. Če bi ena od izbranih možnosti bistveno prekašala drugo, najbrž ne bi bilo dvoma, za kaj se odločiti. Če pa sta pri že tako pomembni izbiri obe možnosti popolnoma izenačeni, zakaj potem toliko mencanja in mečkanja?
V nobenem primeru ne moremo resneje zgrešiti. Ljudje, ki ne zaupajo lastni presoji, radi uberejo najlažjo pot, pustijo, da se drugi odločajo namesto njih. Če gre za odločitev glede sloga oblačenja ali nakupa stanovanjske opreme, ni to še nič hudega. Kadar pa gre za moralna ali etična vprašanja, ne bi bilo prav, če bi se odrekli osebni odgovornosti in se ne bi hoteli odločiti po svoji vesti.
Odločanju ne ne morete izogniti.
Če se raje podredimo mnenju večine, se namreč v rednici odločimo, da se nočemo odločati, tu pa je ravno tako moralna ali bolje rečeno nemoralna odločitev. Seveda se je v strokovnih zadevah pametno odločati na podlagi strokovnega mnenja. Kadar se odločamo o moralnih vprašanjih, je zato prav prisluhniti ljudem, ki se nato spoznajo. Ampak nazadnje se morate odločiti sami. Včasih kdo komu predstavlja tolikšno moralno avtoriteto, da je pripravljen njegovo mnenje sprejeti za dokončno.
Tudi prav, ampak samo, če je dosleden in se ne navdušuje samo za odločitve, ki so mu pisane na kožo.
Če nimate nikogar, na čigar sodbo bi se zanesli, nikar preveč ne mečkajte. Imate pravico in odgovornost, da se odločate sami. V človeški naravi je, da si včasih zaželimo spremembe zaradi spremembe. Velikokrat se otresemo depresivnosti, če si kupimo nekaj novega, ali se preselimo v novo okolje in si življenje postavimo na novo. Tako uidemo vsakdanji rutini. V takšnem vedenju pa se lahko skriva past. V želji, da bi nam bilo bolje, začnemo spreminjati okoliščine, ko bi v resnici morali spremeniti sebe.
Preberite tudi SVOBODNO RAZMERJE NI ENOSTAVNA IZBIRA in SPADATE MED ŽENSKE, KI RADE ODLAŠAJO?