Z izražanjem potlačenih čustev ste na dobri poti k razbremenitvi
Predviden čas branja 4 minute
Z izražanjem potlačenih čustev se zgodba ne konča, temveč šele začne. Zagotovimo si sicer pretok energije in krepimo imunski sistem, seveda pa se moramo s čustvi, ki pridejo iz nas, tudi soočiti. Če ste dolga leta skladiščili jezo, proces izražanja ne bo ne preprost ne boleč, zato je povsem v redu, če se obrnete po nasvet k osebi, ki ji zaupate. Potrebujete tako pogum kot znanje, da se soočite s potlačenimi čustvi in z vsem, kar bi lahko prišlo iz vas.
Če leta skladiščite neko čustvo, zdaj pa ga začnete izpuščati, vas lahko preplavi, kar je nevarno.
Ampak to je le začasno, zato se morate sami rešiti čustev, ki vas preplavljajo. Navadili smo se, da čustev ne prepoznavamo in jih potlačimo ali pa jim prepustimo vso oblast, a tako zagotovo ne bomo prišli do smiselnih spoznanj. Glavna ovira za izražanje čustev je osebna ovira. Pogosto jih povzroča vseprisotno, a nespametno pojmovanje spodobnosti. Mnogi so neznansko spodobni do drugih, zase pa jim sposobnosti na žalost zmanjka.
Taki ljudje se čustva bojijo izražati, ker to ni lepo, drugih nočejo prizadeti oziroma si drugi ne zaslužijo, da bi jih tako prizadeli.
Tako se bojijo prizadeti druge, da raje prizadenejo sebe. Do drugih si tako želijo biti spodobni, da so skrajno nespodobni do sebe in čustva potlačijo. Raje iz sebe naredijo močvirje, kot da bi srcu in glavi dali krila. Raje se ugriznejo v jezik, kot da bi ugriznili koga drugega. A včasih moramo ugrizniti druge. Tako je življenje. To ne pomeni, da ste slabi ali zlobni, le da vam ni treba in niti ne morete ustreči vsem okoli sebe.
Tega ne zmore nihče, zato je neumno sploh poskušati. Ni preprosto prenehati s toksično pretirano sposobnostjo, ki vam zastruplja življenje. Še huje je, da ste sami sebe prepričali, da ni toksična. Da je moralna in da ste zaradi nje dober človek. Toda če ste dobri do drugih, to še ne pomeni, da do sebe ne smete biti.
Zagotovo vam ni namenjeno, da ste dobričina, ki jo vsi izkoriščajo.
Dobričina, ki bo šla vsem drugim na roko in si raztrgala srce od vseh čustev, ki jih je pogoltnila. Ni vam usojeno biti predpražnik. Včasih morate izbrati; boste prizadeli drugega ali sebe? Če se vedno odločite, da boste prizadeli druge, ste narcisoidni in sebični, če pa vedno raje prizadenete sebe, ste negotovi in nesamozavestni. Zagotovo sebe nimate radi. Ljudje, ki se imajo radi, vedo, da morajo kdaj prizadeti druge.
Vedo, da bodo morali kdaj izbirati med sabo in drugimi ter da drugih ne smejo vedno postavljati pred sebe.
Zrela osebnost ste, če vam uspe sprejeti, da boste kdaj koga morali tudi prizadeti. To ne pomeni, da ste kratko malo slabi, le da ne morete izpolniti vsega, kar drugi želijo od vas. Miselnost za tako toksično pretirano sposobnostjo je najpogosteje nastala v otroštvu, ko ste kolikor toliko pozornosti dobili le, če ste bili vljudni in niste delali težav.
Starši so vas vzgajali zgrešeno in vam niso znali priučiti smiselnega občutka lastne vrednosti, zaradi česar ste ugotovili, da vsaj nekaj priznanja dobite le s popolno ubogljivostjo. Toda težava je bila v njih, ne v vas. Ker vas niso znali vzgajati zrelo in so mislili, da je ubogljivost najboljša otroška lastnost, so vašega duha v resnici obsodili na smrt. Ampak to ne pomeni, da morate še danes nekoga moledovati za drobtinico pozornosti.
Preberite tudi HOROSKOP: KAKŠNA ŽENSKA STE V MOŠKIH OČEH? in ZNEBITE SE OBČUTKA MANJVREDNOSTI