Tovariški odnos je uravnotežen ter enakopraven odnos
Predviden čas branja: 4 minute
Tovariški odnos je tisti, v katerem obe osebi dajeta in jemljeta ter imata v tem odnosu enak delež moči. Neuravnotežen odnos pa je takšen, v katerem ena oseba vedno jemlje in druga vedno daje ter je ena neprestano sirotica, druga pa se počuti obremenjeno ali pa ima ena od obeh večjo moč in oblast. Na žalost intimna partnerja nista vedno tovariša. Kadar je šlo tovarištvo med dvema po zlu, bo pri sporazumevanju prišlo do križev in težav. To se zgodi, ko se eden od obeh vsevedno postavi na čelo in zatrdi; Vem kaj je najbolje zate. Tako ravna marsikdo, pri katerem je njegova samozavest omajana. Če hočemo podpreti svoj jaz, se postavimo stopničko više. Vendar moramo pri tem manevru postaviti nekoga stopničko niže. Če imamo partnerja, ki temu ne nasprotuje, tedaj ta odnos ne temelji na tovarištvu.
Nekateri ljudje se prostovoljno postavijo na nižji položaj.
Mogoče se namenoma obnašajo podložno, ker jih obdaja občutek, da nekdo skrbi zanje. Morda menijo, da s tem poveličujejo partnerjev ego, kar naj bi sodilo k njegovim opravilom. Ne glede na motivacijo pa takšno vedenje ne vzpostavlja enakopravnega odnosa. Odnosi, ki niso uravnani tovariško, nas neizogibno prisilijo k zatajevanju čustev, posebej jeze. Ljudje, ki imajo poškodovane meje, težko dojamejo tovariške odnose. Kadar se ne moremo premagati, da potreb in čustev drugih ne bi postavili pred svoja, nismo tovariši. Ko začnemo spreminjati ta vzorec, potrebujemo zgled za zdrave tovariške odnose.
Prijateljstvo je primerno vežbališče za prepoznavanje zdravih značilnosti medsebojnih odnosov.
Prijateljstva ponavadi ne kalijo pričakovanja ali preteklost, ki je značilna za odnos med ljubimcema ali med družinskimi člani. Kadar prijateljstvo med dvema ne temelji na pravem tovarištvu, se sčasoma obema ali enemu zazdi, da ga drugi pušča na cedilu, začuti, da je izčrpan, prikrajšan ali preprosto nezadovoljen in se običajno umakne. Pač pa so prijateljstva, ki jih ne glede na razdaljo negujemo daljše obdobje, največkrat zasnovana na zdravih odnosih, ki vsebujejo mnogo zaželenih prvin tovarištva. Kadar se posvečamo nekomu, ki nam ne daje ničesar v zameno, pravzaprav zanemarjamo sebe.
Tudi razumne meje ne vzdržujemo.
Takšen odnos zapusti v nas občutek izkoriščenosti, praznino in celo zamere. Kadar za nas skrbi nekdo drug, nas pomiluje, nam pridiga in z nami neprenehoma ravna kot z otrokom ali s predmetom, so to znamenja neenakopravnega odnosa. Če dopuščamo, da o nas govore v tretji osebi, se odpovedujemo svoji osebnosti, kadar pa z nekom ne ravnajo kakor s človekom, ga tudi ne jemljejo zares. Oseba, ki je pretirano ustrežljiva, ne varuje meja svoje osebnosti.
Za vse nas je odločilnega pomena, da se vrnemo k svojim izhodiščem in ostanemo v očeh soljudi samostojne osebnosti. Na drugi strani te enačbe o mejah pa je vladanje. Kadar skrbimo za druge, jih pomilujemo, jim pridigamo ter z odraslim človekom ravnamo kot z otrokom, smo nespoštljivi in neljubeči. Slog sporazumevanja, pri katerem nekoga povzdignemo ali potlačimo ne bo pripomogel k vzpostavitvi tovariškega odnosa. Kadar nekdo nenehno dokazuje, da ima prav, namesto da bi tudi vam pustil do besede, obstaja precejšnja možnost, da vajin odnos ni tovariški. Tovarištvo zahteva somernost, ravnotežje in enakopravnost.