Katere psihološke potrebe so temeljne?
Estimated reading time: 4 minute
Potreba po NAVEZANOSTI, nas spremlja od rojstva do smrti. Dojenček ali majhen otrok brez navezanosti ne more preživeti, če mu odrečemo telesni stik. Potreba po navezanosti se kaže v neštetih situacijah, ne le v ljubezenskih in družinskih odnosih. Potrebo po navezanosti lahko zadovoljimo tako, da se srečamo s prijatelji, da virtualno poklepetamo, preživimo odmor za malico s sodelavci, se udeležimo javnega ogleda ali napišemo pismo.
Starši ne zadovoljujejo otrokove potrebe po navezanosti, če ga zanemarjajo, zavračajo ali zlorabljajo.
Seveda je zanemarjanje širok pojem. V blažjih primerih se otrok počuti zanemarjenega, kadar so njegovi sicer ljubeči starši zaradi drugih okoliščin v stresu in preobremenjeni. Kadar je otrok frustriran zaradi nezadovoljene potrebe po navezanosti, lahko to različno vpliva na njegov duševni razvoj. Seveda je pomembno, kako in koliko so ga zanemarjali, toda tudi njegova duševna naravnanost ima svojo vlogo.
Poleg potrebe po navezanosti imajo otroci prav tako kot odrasli tudi potrebo po SAMOSTOJNOSTI.
Za majhnega otroka to pomeni, da ne potrebuje le kljubovanja in hrane, temveč bi rad tudi raziskoval in odkrival okolico. Ima prirojeno željo po raziskovanju. Otroci si zelo prizadevajo za samostojnost takoj, ko jim to dopuščajo njihove sposobnosti. Nadvse so ponosni, kadar lahko kaj izpeljejo brez starševske pomoči. Samostojnost pomeni nadzor in nadzor spet pomeni varnost. Potrebo otrok po samostojnem razvoju lahko starši ovirajo in otroke prikrajšajo zanjo.
Preveč zaščitniški starši, ki otroku postavljajo preveč pravil in ga pretirano omejujejo, škodujejo razvoju njegove samostojnosti. Še ena temeljna potreba otrok in tudi odraslih je potreba po ugodju. Ugodje lahko občutimo z zelo različnimi zaznavnimi kanali. Ugodje in neugodje sta tesno povezana s čustvi in sta bistven sestavni del motivacijskega sistema.
Nenehno stremimo po tem, da bi dosegli ugodje in se izognili neugodju, torej da bi nekako zadovoljili svoje potrebe.
Življenjsko pomembno je, da se naučimo uravnavati ugodje in neugodje, kar pomeni, da moramo biti sposobni prenašati frustracije, odložiti takojšnjo nagrado in premagati nagone. Bistveni del vzgoje obsega prizadevanje, da otroka naučimo primernega ravnanja z ugodjem in neugodjem. Nekateri starši otroke pretogo omejujejo pri doživljanju ugodja, drugi kih pretirano razvajajo.
Ljudje imamo prirojeno potrebo po PRIZNANJU.
Tudi ta potreba je tesno prepletena s potrebo po navezanosti, kajti za navezanost je najprej potrebno priznanje. Navezanost na določeno osebo je oblika ljubezni in priznanja in zato sta obe omenjeni potrebi tudi bivanjski. Prizadevanje za priznanje pa je tudi povezano s posebno okoliščino. V prvem letu življenja se iz ravnanja svojih staršev naučimo, ali smo ljubljeni in ali smo dobrodošli ali ne. To je zrcalna samoveljava.
To pomeni, da otrok prek skrbnikov zrcalno dojema, ali je dober ali ne.
Kadar se mama otroku na primer nasmehne, je to zanj, kot bi mu podržali zrcalo, ki mu kaže, da se mama veseli njegovega obstoja. Prek ravnanja staršev otrok razvije svojo samoveljavo. Še v odraslosti imamo potrebo po priznanju, saj smo pogojeni tako, da o svoji veljavi sklepamo po zrcalni podobi, ki jo dobimo od drugih.
Enako velja tudi za ljudi, ki so v otroštvu prejeli veliko potrjevanja, ne le za tiste, ki so ga prejeli premalo. Kljub temu naša samoveljava vpliva na količino prigovarjanja, ki ga potrebujemo. Samoveljava je središče naše duševnosti. Iz nje izhaja naša duševna moč. Na področju temeljnih potreb lahko odraščajoči otrok izkusi negativne in pozitivne vplive ter razvije svojega notranjega otroka.
Preberite tudi SKLADNOST IN RAZLIČNE PSIHOLOŠKE VLOGE in PSIHOLOŠKA OBRAMBA IN NESTRPEN ODZIV