Idealna pričakovanja pogosto vodijo v razočaranje
Predviden čas branja: 4 minute
Vsi dobro poznamo občutek razočaranja, tudi v ljubezenskih odnosih. Toda obstajajo ljudje, ki so zelo pogosto razočarani v ljubezni, najsi še tako menjajo partnerje. Čeprav druge glasno obtožujejo, da so jih razočarali, se v sebi sprašujejo, kako to, da vedno znova izbirajo osebe, ki jih bodo razočarale. Čeprav mnogi doživljajo občutenje razočaranja, kot nekaj neprijetnega in negativnega, ali je res tako? Velikokrat doživljamo razočaranje takrat, ko spoznamo, da resničnost ni tako pozitivna, kot smo pričakovali.
Kadar imamo neko iluzijo o resničnosti, smo razočarani, ko spoznamo, da se resničnost ne ujema z iluzijo.
Tudi kadar ima iluzija pozitivno vsebino, je prevara, zato je nekaj negativnega. Psihološka definicija iluzije je napačna predstava o resničnosti, ki je nastala zaradi napake v opažanju. V konfliktu med predstavo in resničnostjo ima vedno prednost resnično. Zato namesto tega, da obtožujemo resničnost, ker se ne ujema z našimi pričakovanji, bolje, da sprejmemo resničnost kot takšno. Zato je razočaranost, čeprav neprijetna, vendarle pozitivno občutje.
V korenu besede razočaranost je čar, ki označuje čarobni postopek, čaranje, s katerim se pri drugi osebi izzove nekakšen trans. Za to stanje se uporabljata besedi začaran in očaran. Ko pa pridete iz transa, ko uvidite resničnost, nastopi razočaranje. Za razočaranje nad drugo osebo včasih niso razlog naša pričakovanja, temveč to, da se nam je ta oseba napačno predstavila, da je lagala in igrala ter nas tako prevarala.
Pogosto nagnjenost k pogostemu razočaranju v ljubezni imajo tisti, ki preklapljajo med idealom in iluzijo.
Ti ljudje so razočarani takrat, ko spoznajo, da z določeno osebo ne bodo mogli uresničiti zamišljenega ideala. Toda nekaterih idealov ni mogoče uresničiti z nobeno osebo. Takšni ljudje so sami sebe obsodili na stalno občutenje razočaranosti. Idealna pričakovanja o ljubezni in partnerstvu, ki so tako značilna za mlajšo generacijo, so pogosto vir neke konstantne delne ali popolne razočaranosti nad ljubezensko zvezo v poznejšem življenju.
Značilni scenarij je, da mlada oseba vstopi v razmerje iz občutja zaljubljenosti, zaradi katerega v prvih nekaj letih misli, da ji je uspelo uresničiti svoj ideal.
Ko pa zaljubljenost preneha, začne čutiti večje ali manjše razočaranje. Če to ni tako močno, da bi prekinila zvezo in se razvezala, ostaja v razmerju ali zakonu v stalnem polrazočaranju. Da bi bil nekdo zadovoljen s svojim razmerjem ali z zakonom, ju mora najprej sprejeti takšna, kakršna sta, in opustiti iluzije.
Partnerji začnejo razmišljati o razvezi, ko spoznajo, da zakonec resnično ne bo spremenil vedenja, ki je zanje nesprejemljivo.
Če nekdo več mesecev razmišlja o številnih spremembah, ki lahko nastopijo kot posledica razveze, se nanjo čustveno in praktično pripravi. In ko postane prepričan o svoji odločitvi, jo predstavi partnerju in zahteva sporazumno razvezo. Ker je razveza v resnici neka vrsta izgube, se lahko zanjo uporabi niz psiholoških faz, skozi katere prehajajo tisti, ki žalujejo. Vsaka od teh faz ima drugačno duševno stališče in prevladujoče občutje.
Če pripravljeni zakonec svojo odločitev sporoči drugemu, ki je nepripravljen, nastane fazni zamik. Medtem ko je tisti, ki se želi ločiti, že precej daleč v svojem procesu razmišljanja in je sprejel odločitev, tako da je zdaj zainteresiran, da se razveza hitro izvede, je drugi šokiran zaradi zahteve in je šele na samem začetku procesa psihološkega sprejemanja razveze. To oddaljuje sporazum med obema.