Način kako asimiliramo ideje, namreč ni abstraktna psihična funkcija, temveč nekaj, kar naredimo s svojim telesom, kar doživljamo s svojimi celicami.
Predviden čas branja 4 minute
Obstaja pomenljivo vzporedje med načinom, kako sprejmemo in asimiliramo neko idejo, neki nasvet, neki kompliment ali neko pravilo, in med načinom, kako jemo. Glede na to, da sta psihična in fizična funkcija predelave povezani, se redko zgodi, da bi oseba jedla in prebavljala kaj drugače, kot asimilira pojme. Čeprav v nobeno pravilo in brez izjem, obstaja medsebojna povezava med načinom, kako se hranimo intelektualno, in z načinom, s katerim hranimo svoje telo.
Za otroka je značilna nagnjenost, da hrano najprej pokusi, jo da v usta in jo nato potegne ven, da se igra s tipnimi, vohalnimi in okušalnimi občutki, ki mu jih hrana nudi, da asociira med seboj različne okuse, da hrano žveči in obrača po ustih in da reče dovolj, ko je mera polna.
Če si starši ne vzamejo dovolj časa ali če iz kakega drugega razloga doživlja kot neprimerno ali kot nadležno dejstvo, da otrok popolnoma okuša in občuti hrano, ki jo uživa, ga bo po vsej verjetnosti odvračal od tega. Že kot otroci se navajamo jemati hrano, toda skupaj z njo tudi mnenja, teorije, pravila. Ne da bi bili pozorni na potrebo, da vsako stvar prej preučimo, da preverimo svoje občutke in svoje potrebe, samo da bi se izognili konfliktu z osebo, ki nam nekaj ponudi.
Da bi nam to uspelo, je potrebno avtomatsko ustaviti tudi vse odgovarjajoče telesne funkcije.
Torej bolj ali manj zavestno nehamo žvečiti hrano, ustvarimo napetost v želodcu, ne predelamo tega, kar pride v prebavni trak, in tako, tudi s strogo prehrambnega vidika, nismo nikdar siti, kar naprej jemo, jemo vse mogoče in v večjih količinah, kot je potrebno. Zakrčen prebavni trak, po drugi strani, ne zmore ustvariti pravega odnosa s hrano, tako da bi iz nje lahko izvlekel vse molekule, ki so potrebne za hranjenje organizma na celični ravni.
To vzame, karkoli dobi, in od tega bolj malo asimilira. Nobenega pravila ni brez izjeme, zato se bo prav gotovo našel kdo, ki lahko pogoltne karkoli in je kljub temu sposoben, na mentalni ravni, skrbno analizirati vsako novo informacijo, ali pa , nasprotno, nekdo, ki prežveči vsak grižljaj, dokler ga ne spremeni v kašo, a je istočasno pripravljen vsrkati vase vsak pojem, ne da bi ga v najmanjši meri predelal.
Bolj pogosto pa lahko opazimo, da kdor požira hrano, ne da bi jo zdrobil, težko asimilira neko idejo kaj drugače, kot da gre za darilni paket, ki ga je treba kot takega v celoti sprejeti ali pa zavrniti.
Res pa je tudi, da ko se naš način uživanja hrane spremeni, ko bolje uporabljamo svojo sposobnost, da zdrobimo, napademo, zmeljemo, se avtomatsko nekaj zgodi tudi na naši psihološki in razumski ravni. Ko pa pri neki osebi pride do spremembe na psihološki ravni, tako da ta oseba nato neha jemati kot dejstvo vse, kar pravijo drugi, in da začne uporabljati svojo sposobnost, da postavi stvari v dvom, da začne jemati v poštev in ocenjevati informacije brez cinizma in brez idealizma ter da prežveči in preveri vsako stvar v luči že pridobljenih podatkov.
Tedaj se tudi zgodi, da, skoraj neopazno, tudi neha jesti, ne da bi se zavedala, kaj in koliko je. Vzporedje glede načina prehrane na intelektualni in ne na fizični ravni je učinkovit primer, kako mislimo s telesom. Način kako asimiliramo ideje, namreč ni abstraktna psihična funkcija, temveč nekaj, kar naredimo s svojim telesom, kar doživljamo s svojimi celicami.
Preberite tudi KAKŠEN VPLIV IMA ZUNANJE OKOLJE NA ZDRAVJE IN POČUTJE? in RAZMIŠLJANJE JE KLJUČNEGA POMENA