Na kaj bi morali biti pari, ko začno živeti skupaj pozorni?
Predviden čas branja: 4 minute
Mladi ljudje si prej ali slej zaželijo ustvariti svoj dom in svoje lastno gospodinjstvo ter začutijo željo po rednem intimnem odnosu in potem po otrocih. Zato se odločijo za skupno življenje. Pričakujejo, da bo njihov zakon uspešen, da bodo v njem našli zatočišče pred napetostmi v življenju. Pričakujejo, da bodo v zakonskem življenju doživeli ljubezen in da se bodo vedno lahko čustveno naslonili na zakonskega partnerja. V zakonu potrebujejo ljubezen, čeprav si nekateri tega nočejo priznati.
Ljubezen je za človeka najpomembnejša duševna hrana, odločilen pogoj za čustveno zdravje.
V otroštvu je to ljubezen staršev, v odrasli dobi pa ljubezen življenjskega sopotnika. Toda. če želimo v zakonu dobivati ljubezen, jo moramo v zakon tudi prinesti. Ker je ljubezen med partnerjema poglavitna in največja vrednota v zakonu, je medsebojna ljubezen najbolj normalna, najpotrebnejša in najbolj zdrava pobuda za poroko, kajti pri obeh poraja močno željo po skupnem življenju. Skupen dom, skupno gospodinjstvo in otroci naj bodo posledica želje po življenjski skupnosti z ljubljeno osebo, ne pa prva, najpomembnejša ali celo edina pobuda za zakon.
Prava, v duši partnerjev globoko ukoreninjena ljubezen je edino jamstvo, da bo njun zakon uspešen, samo v tem primeru bo poglavitni vir zadovoljstva v življenju.
Vendar pa ljubezen partnerjev ni vedno edina, pogosto ni niti najpomembnejša pobuda za poroko. Včasih je ljudje poročajo zaradi želje, ki z zakonom nima veliko skupnega, ni niti malo pogoj, da bi bil ta uspešen, ali pa mu celo škoduje. Tako se dekle včasih poroči s fantom, ki ji je sicer simpatičen. Rada se druži z njim vendar ga ne ljubi. Z njim se poroči, ker ni več rosno mlada, boji se, da ne bo srečala pravega, če ga doslej ni, obremenjena pa je s predsodkom, da se ženska uveljavi šele, ko se poroči in postane mati.
Podobna je usoda zakona ženske, ki se poroči predvsem zato, ker se čuti osamljeno , v svojem okolju nesprejeto in neljubljeno. Tedaj se je celo pripravljena vezati z moškim, ki ji kaže le malo čustvene topline. Ker ga doživlja kot čustveno oporo, zdravilo proti osamljenosti, si pogosto domišlja, da ga ljubi. V zakonu se navadno pokaže, da je to slepilo. Ker je življenje z neljubljenim partnerjem zelo mučno, postane takšna ženska kmalu nestrpna, to je prepad med njima le še poglablja.
Tudi moški se včasih poroči, ker se čuti osamljenega in zahrepeni po svojem lastnem domu in toplini družinskega gnezda.
V takšnem duševnem stanju se je pripravljen vezati s prvo žensko, ki ga močno privlači, čeprav z njo nima globljega čustvenega stika. Pogosto se slepi, da je njegovo intimno poželenje po tej ženski ljubezen in zadosten temelj za uspešen zakon. Če ta moški ni čustveno plehka oseba, bo v zakonu kmalu razočaran, ker ga bo motilo pomanjkanje čustvene stika s partnerko. Nekateri moški se poročijo zato, da bi si uredili življenje, to je, da podnajemništvo pri tujih ljudeh zamenjali za svoje stanovanje, da bi se namesto v samopostrežnih restavracijah hranili v svojem gospodinjstvu, da bi namesto bežnih intimnih partnerk imeli na voljo ženo.
Tudi dekle, ki jo v zakon vleče toliko ljubezni do fanta kot želja, da bi se odselila od staršev, bo v zakonu verjetno razočarano. Jasno je, da se mlada oseba, ki leta in leta duševno tri, ker je priča slabemu odnosu med staršema, ki ji ne kažejo ljubezni in z njo grdo ravnajo in ji niso zgled ne zdrave ženskosti ne zdrave moškosti, želi čimprej znebiti takšnega nezdravega okolja. Če nima možnosti, da i to dosegla z zaposlitvijo, ki bi ji prinesla finančno stabilnost, ji prav pride fantova ponudba, naj se poroči z njim in preseli k njemu.