Obojestranska iskrena ljubezen je pot do uspešnega razmerja
Predviden čas branja: 4 minute
Temeljni in najpomembnejši pogoj, da bi bila zakonska zveza uspešna, je, da partnerja veže prava, popolna in obojestranska ljubezen. To je izredno dragocena in neminljiva življenjska vrednota. Ljubezen je čustveni odnos med žensko in moškim, brez katerega ne moreta biti zadovoljna drug z drugim in ne moreta živeti v skladni skupnosti. Čeprav se spreminja način življenja, četudi se spreminjajo človekove želje in potrebe, ostaja ljubezen neizogiben pogoj, da lahko dva človeka ustvarita uspešen zakon.
Ljudje smo minljivi, tako tisti, ki dvomijo o ljubezni ali se je bojijo, ki jo zaničujejo in prezirajo, kakor tisti, ki jo visoko cenijo in se bojujejo zanjo.
Toda ljubezen ostaja kot neprecenljiv življenjski zaklad, ki je nam na dosegu roke, če gre po pravi poti. Če pa tava po stranski poti, ga bo težko našel ali pa mu to ne bo nikoli uspelo. Da bi bil temelj zakona trden in trajen, mora biti ljubezen med zakoncema prava, popolna in obojestranska. Ne sme biti le navidezna, ne sme biti samo delna, še manj pa enostranska. Če je karkoli izmed tega, je slaba, neodporna, slabokrvna, brez življenjske moči. Če temelji zakon na takšni ljubezni, kmalu zboli in najbrž ne bo dolgo trajal.
Prava ljubezen med žensko in moškim je intimna ljubezen.
To ni ne simpatija, ne tovarištvo, ne prijateljstvo, temveč močna čustvena zveza, katere jedro je močno vzajemno spolno poželenje. Spolna želja je izhodišče spolne ljubezni. Samo iz globoke privlačnosti se lahko razvijejo močna ljubezenska čustva. Toda intimno poželenje, čeprav zelo močno, še ni ljubezen, vendar je njena korenina. Kakor je seme še daleč od zrele rastline, tako je tudi intimna želja daleč od ljubezni.
Tudi rastline ne more biti, če pred tem ni bilo semena; tako se pri človeku ne morejo razviti prava ljubezenska čustva, če niso zrasla iz spolne privlačnosti. Torej je spolna želja bistveni del spolne ljubezni. Vendar ta ni prava, dokler nismo razvili močnih ljubezenskih čustev, do osebe, ki nas spolno privlači. Spolno poželenje se začne spreminjati v ljubezen, ko nas partner ne privlači le s svojo intimnostjo , temveč s celo osebnostjo. Tedaj nas ne privlači in vzburja samo telesni stik s tem človekom, ampak sleherni stik z njim. Uživamo, ko se pogovarjamo z njim, ko spoznavamo njegova čustva, misli in življenjske nazore.
Ko se v nas zbudijo ljubezenska čustva, uživamo v tem, da smo do tega človeka pozorni, ustrežljivi, nežni.
Prizadevamo si, da bi mu ugajali, mu pomagali in ga razumeli. Tega ne počenjamo le zaradi njega, temveč predvsem zaradi sebe, lastne potrebe, da bi bili temu človeku čim bolj všeč. Tukaj ne gre za sebično ampak za dialektično enotnost nasprotij, ki je bistvena lastnost prave intimne ljubezni. Kadar jo občutimo, želimo zadovoljiti vso svojo intimnost, tako v telesnem kakor tudi v čustvenem smislu.
Z ljubljeno osebo si želimo popoln stik, jo doživljati kot celoto, uživati v polni meri vso njeno privlačnost. Da bi bili sposobni ustvariti uspešen zakon, se moramo naučiti razlikovati med spolno željo in spolno ljubeznijo. Ko ob spolni privlačnosti vzniknejo ljubezenska čustva, se spolna želja vplete mednje se poistoveti z njimi in izgubi prvotne lastnosti. Vendar ne izgubi niti malo svoje moči. Nasprotno, postane še močnejša, ker so ji ljubezenska čustva v oporo.