Nikar ne krivite staršev za tisto, kar ni bilo v njihovi moči
Predviden čas branja 4 minute
Vse, kar se nam zgodi, ni odvisno od nas, toda od nas je odvisno, kako bomo vse, kar se nam zgodi, doživeli. To velja tudi za odnos s starši. Resda tudi njim starši niso dali tistega, kar so potrebovali, vendar so imeli priložnost, da to popravijo v odraslosti. Imeli so priložnost, da si vse to sami ustvarijo, namesto da še naprej iščejo izgovore. Zato je prav, da jim prepustimo odgovornost za tisto, kar so ali česar niso naredili, ter izrazimo čustva, ki smo jih imeli kot otroci in jih še naprej imamo.
Zato je prav, da razumemo, zakaj nečesa niso zmogli, vendar jih ne smemo še naprej opravičevati.
Zato je tudi prav, da si dovolimo izraziti jezo in žalost, ker nam niso dali tistega, kar smo potrebovali. Po drugi strani moramo tudi sami prevzeti odgovornost za svoj jutri. Nima smisla, da starše dolga leta krivimo za tisto, česar nam niso znali in mogli dati. Smiselno je, da si priznamo, kako smo se kot otrok počutili, temu otroku dovolimo začutiti in izraziti čustva, ki so se takrat razvila, potem pa si sami poskušamo dati tisto, česar nam starši niso dali.
Če nam niso dali občutka lastne vrednosti, si ta občutek ustvarimo sami.
Če nas niso naučili ljubiti in nam niso dali občutka, da smo vredni ljubezni, se poskusimo tega naučiti danes. Ni prav, da bi večno krivili starše, saj vas to postavlja v vlogo žrtve, namesto v vlogo ustvarjalca lastnega življenja. Da bi se počutili kot ustvarjalec lastnega življenja ter začutili in spoznali svojo moč, morate najprej pozdraviti otroka v sebi. Ne morete ga ne prezreti ne slepiti, temveč ga morate pozdraviti in vključiti v današnjega sebe.
Vse to se začne, ko si dopustite čutiti tisto, kar je čutil tisti otrok. Šele potem ko si daste svobodo in podporo, da ta čustva izrazite in se sploh zaveste, da imate do tega pravico, lahko ozdravite. Do smiselnih pojasnil pridemo, če ta naša mlajša različica dobi, kar potrebuje, oziroma če integriramo to osebico, ki je nastala zaradi travme, ker od staršev nečesa nismo dobili.
Dokler namreč v nas prevladuje, vpliva na naše doživljanje stvarnosti luči in bomo verjetno tudi bolj nagnjeni k izgovorom, saj se hrani z našo nedejavnostjo.
Izstradamo jo šele, ko začnemo delovati v pravo smer. Veliko žensk je, ki so toksično spodobne do vseh drugih razen do sebe, ker se zanemarjajo, saj je taka miselnost pogostejša ravno pri ženskah. Tudi nekaj moških je sicer takih, a to je občutno redkejše. Dvojna merila za ženske in moške še naprej živijo in so prav tako toksična kot v slabih starih časih. Milo rečeno imajo moški več težav s svetom čustev. Slabše jih poznamo in prepoznamo, še slabše izražamo, najslabše pa sprejemamo.
Ne smejo pokazati niti, da nečesa ne zmorejo. Dečke od malih nog učijo tekmovalnosti, deklice pa sodelovanja. Dober primer je, kako se igrajo v vrtcu. Deklice se pogosto igrajo druga z drugo, dečki pa drug proti drugemu. Tudi v tem moški ne smejo priznati šibkosti. Nikoli in v ničemer. A tako v resnici vzgajamo duhovne in čustvene slabiče, saj le močni lahko priznajo, da nečesa ne zmorejo.
Preberite tudi JULIJANO PARTNERJEVI STARŠI PREVEČ OBREMENJUJEJO IN NADZIRAJO in KAKO POMEMBNA JE KOMUNIKACIJA V STARŠEVSTVU?