Kaj so čustva in kaj lahko povzročijo?
Estimated reading time: 4 minute
Ko izkusimo neko čustvo, se zgodi troje; sproži se proces v našem telesu in možganih, spremeni se tok naših misli, na čustvo pa se odzovemo z določenim vedenjem. Čustva niso zgolj misli, temveč povzročijo otipljive spremembe v našem telesu. Ob čustvenem odzivu možgani prilagodijo delovanje telesa. Zaradi strahu ali jeze vam bo morda začelo razbijati srce in misli vam bodo nenadzorovano švigale po glavi. Ko vas zajema žalost, se vam bodo orosile oči. Zaradi čustev se lahko refleksno zganejo določene mišice, po navadi se napnejo, pripravljene na akcijo.
Veliko telesnih procesov je povsem nezavednih in morda sploh ne boste nič opazili.
Poleg tega se lahko telo odzove celo pred mislimi, zaradi česar boste čustvo razbrali glede na telesno dogajanje. Če vam bo začelo razbijati srce, boste pomislili, da je to od strahu ali navdušenja. Če vas bo stisnilo v želodcu in boste imeli v glavi meglo, boste pomislili na strah ali zmedenost. Čustvu se pogosto prilagodijo tudi naše misli.
Misli ga lahko razvijejo in okrepijo.
Če boste v postelji začeli razmišljati o nečem, kar vam vzbuja tesnobo, se bo vaše telo začelo vesti tako, kot da ste res soočeni z nevarnostjo. Čustva na nas najbolj vplivajo ravno prek našega vedenja. Naloga naših najbolj prvinskih čustev, na primer strahu, je bila, da nas obvaruje pred nevarnostjo in nam pomaga preživeti.
Zakaj je prav, da čustva poimenujemo, izživimo in se o njih pogovarjamo? Zatiranje je strategija čustvenega uravnavanja, s katero si prizadevamo narediti neprijetne, preplavljajoče misli in občutja bolj obvladljive ali pa jih povsem izriniti. Številni ljudje so se tega naučili v otroštvu in vzorec prenesli v odraslost.
V zmerni obliki je zatiranje čustev lahko celo koristno ali vsaj nima negativnih posledic, če pa se k temu zatekamo prepogosto, lahko trpita tako duševno kot telesno zdravje.
Čustva udušimo ali potlačimo na veliko načinov. Najpogostejši so; čezmerno uživanje hrane in pijače, omamljanje z alkoholom in drogami, bežanje v delo, gledanje televizije in podobno, potovanja, druženje in nenehno iskanje stikov z ljudmi, telesna vadba, razdajanje drugim. V številnih okoliščinah so to pravzaprav dobre ali vsaj nevtralne tehnike za premagovanje stiske. Ni treba, da se jim povsem odrečete ali jih ožigosate za slabe.
Težava nastopi šele, ko te strategije postanejo del naše rutine, s katero se izogibamo čustvom in jih zatiramo ali celo povsem zanikamo njihov obstoj.
To neizogibno okrepi našo čustveno stisko. Izogibanje čustvom je pogosto zgolj začasna in površinska rešitev. Beg v nas utrjuje prepričanje, da je doživljanje žalosti, neugodja in tesnobe slabo ali nevarno. To okrni sposobnost, da se soočimo z neizbežno bolečino in jo prenesemo. Potlačevanje od nas terja tudi veliko naporov in pogosto nas povsem izžame, saj je neprijetna čustva sčasoma vse težje prikriti. Izogibanje pa ni isto kot preusmerjanje pozornosti.
Več preusmeritvenih tehnik se je v navalu čustev izkazalo celo za koristne, saj lahko z njimi čustvo temeljiteje predelamo. Od izogibanja si tega ne moremo obetati. Oprimemo se ga v želji, da bi utišali odstranili ali povsem zanikali pojav nekega čustva. Izogibanje čustvom običajno ni uspešno. Ko si ukažemo, da o nečem ne smemo razmišljati, na koncu razmišljamo samo še o tem, da na to ne smemo misliti. Tudi če se čustvu izogibamo se bo na koncu bržkone še vedno zgrnilo na nas. In to desetkrat siloviteje.
Preberite tudi NEZAŽELENIH ČUSTEV NE MORETE PREPROSTO ZAMENJATI Z ŽELENIMI in Z IZRAŽANJEM POTLAČENIH ČUSTEV SE DELO NA SEBI ŠELE ZAČNE