KAKO POMEMBNA JE KOMUNIKACIJA V STARŠEVSTVU?

Komunikacija med staršema je sestavni del vsakega starševstva.
Komunikacija med staršema je sestavni del vsakega starševstva.

Komunikacija med staršema je sestavni del vsakega starševstva.

Predviden čas branja 4 minute

Od kvalitete te komunikacije je odvisna tudi kvaliteta starševstva. Komunikacija je lahko besedna ali nebesedna, vsebinska in odnosna, skladna in neskladna, jasna ali nejasna, poštena ali nepoštena, pretežno pozitivna ali pretežno negativno usmerjena ter uspešna ali neuspešna. Njuna sporočila so lahko izražena z besedami ali brez njih, z mimiko, telesno držo, gibi, višino in s poudarkom glasu, s kontekstom, v katerem so sporočila izražena. Z besedami pogosto izražata tisto, kar naj bi mislila, brez besed pa tisto, kar v resnici mislita.

Otrok posluša to, kar govorita starša, še bolj pa sprejema in doživlja njuno medsebojno vedenje in tisto, kar si sporočata brez besed. Otroci imajo še posebno razvit šesti čut, da zaznajo prave odnose med staršema. Ne prisluhnejo samo vsebini njunih pogovorov, ampak kot suha goba vpijajo tudi njuna stališča do sporočil in na ta način izražene odnose. Starši lahko s svojim nebesednim vedenjem potrdijo tisto, kar so povedali besedno ali pa to zanikajo, iskreno lahko izražajo ali pa neiskreno prikrivajo resnične odnose in stališča do posredovanih vsebin.

Komunikacija med staršema je sestavni del vsakega starševstva.

Otrok je zbegan in negotov. Posluša eno, vidi drugo, doživlja tretje. Sčasoma izgubi zaupanje v pristnost izgovorjenih besed, dvomi v resničnost tistega, kar vidi, in vse težje se upa premišljevati o resničnosti doživetega. Ni vseeno, ali je vzdušje komuniciranja med staršema, v katerem se otrok razvija, jasno in nejasno.

Prevelika stopnja nejasnosti v tem procesu onemogoča otroku, da bi razvil lastna stališča in odnose do vsebin  in oseb v svojem okolju, preprečuje mu razvijanje kvalitetni in trajnejših, zanesljivejših in stabilnejših odnosov z okoljem. Onemogoča pa mu tudi zdrav razvoj lastne osebnosti in identitete.

Nejasni in neopredeljeni starši so slab vzgled lastnim otrokom. Edini način, da se zmanjša neskladnost in nejasnost komunikacije med staršema in na ta način njen škodljiv vpliv na vzgojo in razvoj otroka, je  ta, da sta starša sposobna jasno in skladno komunicirati o svoji nejasni in neskladni komunikaciji.

Komunikacija med staršema je sestavni del vsakega starševstva.

Starši učijo govoriti otroka in ta nato govori tako kot govorita starša. Govorjenje brez prave vsebine, njena inflacija, sprenevedanje in prazne fraze, vse to se pričenja v otroški sobi, v prvih realnih ali nerealnih nagovorih staršev. Otrok se tukaj sreča s povezanostjo, strinjanjem, bližino, kar odrasli govorijo, in tistim, kar sam vidi in doživlja.

Mnogi starši so samo zato neuspešni starši, ker ne znajo uspešno komunicirati. Motnje komunikacije med staršema so v bistvu posledica njunih nerazčiščenih odnosov, njunega izogibanja soočenju z resničnostjo njunih odnosov, z neenakopravnostjo in nezadovoljstvom, izogibanja naporom, da bi se stvari uredile in postavile na svoje mesto.

Takšna komunikacija med staršema povzroča njuno odtujevanje, oddaljevanje, ločevanje drugega od drugega in tudi od svojih lastnih otrok. Takšno starševstvo izgublja svoj smisel, spreminja se v oviro za osebni razvoj posameznega roditelja in tudi razvoj otrok. Družina bi morala postati šola zdravega komuniciranja, v praksi pa se žal dogaja, da je pogosto prva šola slabega in neuspešnega komuniciranja mladega rodu.

Preberite tudi PRILAGAJANJE IN ODNOS MED STARŠI in DOBRI OBČUTKI KOT KOMPAS