Težnja po večni ljubezni lahko prinese težave
Predviden čas branja: 4 minute
V govorici ljubimcev pogosto slišimo: Vedno te bom ljubil; Me boš vedno ljubil. Ti izrazi odražajo težnjo ljubimcev, da njihova ljubezen traja večno, da se vzpostavljeno stanje ohrani do konca, do smrti. Prepričanje, da ljubezen, če je prava, traja do konca življenja, je zelo podobno prepričanju: Samo enkrat se ljubi. V obeh primerih je mogoče ljubiti samo enkrat v življenju. Razlika pa je o tem, da ljubezen, ki samo enkrat ljubi lahko preneha ljubiti in nadaljuje svoje življenje brez ljubezni, medtem ko oseba, ki ljubi do konca življenja te možnosti nima.
Prekinitev ljubezenskega odnosa je vedno stres vsaj enega partnerja.
Toda če se verjame, da se lahko v življenju ljubi samo enkrat se prekinitev doživlja kot prava katastrofa, ki osebo pogosto vodi v izgorelost. Torej mora oseba, ki ljubi samo enkrat, preživeti veliko trpljenje, toda trpljenje, ki ima omejeno trajanje. V primerjavi z njo pa oseba, ki, če ljubi potem mora ljubiti do konca življenja, po prekinitvi ljubezenskega odnosa vstopi v obdobje neomejenega trpljenja. Zato je prepričanje, da se samo enkrat in za vedno ljubi, veliko destruktivnejše za usodo dane osebe.
Oseba, ki verjame, da, ko enkrat nekomu podari svojo ljubezen, mora to trajati do konca življenja, ima lahko celo vrsto težav.
Pazljivo izbira, komu bo dala tako dragocenost, kot je njena ljubezen, ker ko jo nekomu da, je to za vedno. Ostaja v odnosu v katerem je globoko nezadovoljna, ker zanjo ni drugega izhoda. V primeru ne vračane ljubezni ostaja oseba do konca življenja fiksirana na ljubljeno osebo, ki jo ljubi še naprej ne glede na to, zveza ni in ne bo uresničena. Prekinitev odnosa ali izguba partnerja je izjemno velik stres za tako osebo, ker to pomeni ostati brez nekoga, ki ga ni mogoče prenehati ljubiti.
Povsem naravno je, da pričakujejo ljudje, ki se ljubijo, da bo njihova medsebojna ljubezen trajala večno oziroma do konca življenja.
Toda to je bistveno drugače od predstave o pravi ljubezni, po kateri ljubezen mora trajati do konca življenja. Če ljubezen preneha oseba razume, da je konec in pozneje začne zvezo z drugim partnerjem, pri čemer spet upa, da bo nova ljubezen trajala večno. V drugem primeru, če je to ljubezen, to pa je, potem po naravi stvari nikoli ne more nehati trajati.
Ljudi ne veže ljubezen, nekakšno spajajoče lepilo, ljudje izberejo in se odločijo ostati skupaj zato, ker se ljubijo.
Ljudje torej ostanejo skupaj zato, ker so tako izbrali oziroma so se odločili. Ker pa sta izbira in odločitev manifestaciji njihove volje, gre tu za voljo, da se vztraja v ljubezni. Dejanje vstopa v zakon je s kulturološkega vidika obred, s katerim osebi simbolno potrdita, da bosta ostali skupaj v dobrem in slabem. Prav tako pomeni kulturni ritual, ko žena prevzame možev priimek, simbolno dejanje iniciacije in potrditve skupne usode. Zato je odločitev, da se ostane skupaj do konca življenja, posebna dimenzija človeškega odnosa in je lahko pogosto zasnovana tudi na kvalitetah, ki so neodvisne od ljubezni in celo takrat, kadar v odnosu ni ljubezni.