Dovoliti si čutiti je razkošje
Predviden čas branja 4 minute
To je razkošje, ki ga nujno potrebujemo za svojo srečo. In nikar ne mislite, da ta zadeva ne zahteva precej poguma. Namesto da ravnamo na podlagi preteklih izkušenj, se svobodno prepustimo vetru sprememb, da z nami zaveje v tisočere nove in zanimive pustolovščine čutenja, spoznavanja in razkrivanja. V vsakem trenutku se pravzaprav na novo rodimo. Iskre iskrenosti naj se razgorijo v kres zaupanja. Nujen pogoj je, da smo povsem pošteni do sebe, ne le v besedi, ampak na najgloblji ravni svojega bitja.
Le tako bomo kasneje lahko pošteni tudi do drugih.
Zavedajmo se torej vseh drobnih belih laži, s katerimi smo se navadili živeti vsak dan. Kje pravzaprav drsi nevidna meja med resnico in lažjo? Ko se bomo odpovedali igranju vlog in postali pristni, resnični, v stiku s svojimi avtentičnimi občutki, jo bomo zlahka videli. Vsak človek ima svojo subjektivno zaznavo resničnosti. Nekateri ljudje pač lažejo, nekateri lažejo, ne da bi se tega zavedali, drugi pa so naravnost obsedeni od svoje poštenosti in resnicoljubnosti.
Če se v medsebojnem odnosu znajdeta človeka s povsem različnim dojemanjem resnice in laži, se bodo seveda med njima zakresile iskre nestrinjanja.
Morala bosta poiskati skupni jezik, se poglobiti drug v drugega in spoznati, da je resničnost drugega pač drugačna, s tem pa ne nujno napačna. Shajala bosta skupaj, če se bosta uskladila na isto valovno dolžino in se odrekla obsojanju drugega. Nevarne so predvsem laži, s katerimi kdo zavestno prenareja resnico, da bi si tako pridobil osebno korist ali celi komu škodoval.
Pogosteje si prikličemo v spomin, da je resnica oseb, s katerimi komuniciramo, večinoma drugačna od naše resnice. Ljudje pač gledamo na stvari iz različnih zornih kotov. Pri vsem naj nas vodi dober namen, ki pravzaprav pomeni jeziček na tehtnici med resnico in neresnico. Človek, ki je v popolnem soglasju s samim seboj, ne bo imel težav z resnico in resničnostjo.
Z lahkoto ju bo spustil skozi sebe kot tok značilne energije.
Ko bomo zaupali svojim občutkom, se bomo počutili varnejše. Čeprav se morda na prvi pogled sliši paradoksalno, drži, da moramo biti čim bolj odprti in ranljivi, da bi lahko izkusili varnost v objemu bližine drugega človeka. Potlačena in na rob zavesti potisnjena čustva so odlična podlaga za vse vrste bolezni. Vsi pa si vedno želimo zdravja. Med potencialnima partnerjema se lahko precej hitreje vname iskra medsebojne naklonjenosti ali privlačnosti, kot bi pričakovali.
Vendar pa večina ljudi takšno iskro že v kali povsem zatre in si ne upa niti pomisliti, da bi ji dovolila razplameneti se v mogočen kres ali vsaj v manjši ogenj.
Simpatije si raje ne priznajo, saj se v trenutku sprožijo vsi njihovi zavestni in podzavestni strahovi ter obrambni mehanizmi, ki pod seboj pokopljejo vsako najmanjšo možnost za razcvet ljubezenske zveze ali vsaj prijateljske bližine. Desetletja negativnih izkušenj, razočaranj in ukoreninjenih škodljivih prepričanj naredijo svoje.
Samo uničevalski mehanizmi se poženejo v tek, in osebi, ali vsaj ena od njiju, se umakneta vsaksebi. Namesto da bi ljudje gojili iskre naklonjenosti kot redke cvetlice, jih zalivali z oljem svoje pozornosti in medsebojnega zaupanja, se raje odločijo za navidezno varnost znanega dosedanjega stanja, na katero so navajeni. Stara navada pa je, kot vemo, železna srajca. Mlajši pari so bolj gibljivi, prilagodljivi in oboroženi z upanjem. Starejši ljudje pa potrebujejo močnejše impulze, da jih vržejo iz kalupa osamljenosti.
Preberite tudi NEJCU JE TAJNICA POSEL IN MISLI POSTAVILA NA GLAVO in DOBRI OBČUTKI KOT KOMPAS