Sreča je v bistvu rezultat duševne drže
Predviden čas branja: 4 minute
Ustvarjeni smo bili za srečo. Sreča je mogočen motiv vsakega človeka. Že od najzgodnejše dobe naprej so v vsakomur izmed nas želje po zabavi, veselju, igri in trajni radosti zelo močne. Če bi ljudi prosili, naj naštejejo svoje tri največje želje, bi si jih največ zaželelo zdravje, bogastvo in srečo. Če bi od teh treh želja nato morali izbrati največjo, bi večina izbrala srečo. A tako malo nas najde resnično srečo, pa še ti ne zaradi svoje metode iskanja: kot bo iskali iglo v senu, večina izmed nas ne ve, kako začeti in kje iskati. In tako smo iz iskanja sreče naredili posebnost.
A sreča se ne da doseči tako.
Tisti, ki so zmeraj na lovu za nečim, kar jih bo osrečilo, za užitkom, ki bo potešil njihovo hrepenenje, so vedno razočarani. Sprevidijo, pogosto prepozno, da lov za užitki le poglobi njihovo dušno lakoto in da je hrepenenje tako nenasitno kot ocean ter tarna vedno glasneje, bolj kot mu izpolnjujemo zahteve.
Sreča je rezultat duševne drže.
Preganjanje za srečo vam ne bo prineslo nič dobrega. Če je ne nosite s seboj, je ne boste nikoli našli. Preteklost je posejana z razbitinami tistih, ki so vse svoje življenje obupano lovili srečo, a je niso dohiteli niti enkrat. Če srečo lovimo, potem se moramo zavedati, da bomo ne glede na to, kje jo iščemo, našli le tisto, kar nosimo s seboj.
To pomni, da sreče ne moremo nikdar najti zunaj sebe. Prave sreče ne najdemo z iskanjem zunaj, temveč s poslušanjem navznoter. Najdemo jo tako, da imamo pred očmi predvsem dejstvo, da končna analiza naših najglobljih hrepenenj vključuje najpreprostejše, najtišje in najskromnejše stvari.
Le malo ljudi se zaveda, da je srečo moč gojiti.
Radi mislijo, da je zmožnost, da uživajo v življenju, večinoma dedna, da ne morejo veliko storiti, da bi spremenili svojo naravo. Ko govorijo o lastnem značaju ali značaju koga drugega, pogosto govorijo o naravi kot bi bil njihov značaj nekaj samoumevnega, nespremenljivega. A lahko se učimo, lahko se spreminjamo, lahko rastemo. Sreča je največji paradoks v naravi. Zraste lahko v vsakršni zemlji, živi pod kakršnimikoli pogoji. Upira se okolju. Prihaja od znotraj.
Sreča ni imeti, temveč biti ne pride iz posedovanja, ampak iz uživanja.
Je topel žar srca, ki je našlo mir v sebi. Ne zapravljajte svoje vitalnosti za sovraštvo do svojega življenja; najdite nekaj, kar je vredno užitka in naklonjenosti, medtem ko se vztrajno trudite, da bi ustvarili tisto, kar si želite. Vsak dan bodite zaradi nečesa srečni, saj so možgani podvrženi navadam. Ne morete jih naučiti uživati v trenutku, če ste jim dovolili, da so bili nesrečni cela leta. Lahko gojimo navado, da vedno gledamo na svetlo stran stvari.
Vsi imamo v sebi moč volje za usmerjanje misli na objekte, za katere vemo, da nam bodo prinesli srečo in izboljšanje, ne pa njunih nasprotij. Če skušamo biti vedno videti veseli in prijetni, ne glede na to, ali se tako počutimo, bo ta trud počasi postal naša navada. Takšno navado sreče lahko izoblikujemo tako, da skušamo izkoristiti male užitke, ne čakajmo na silne radosti. Velikim ne uspe, da bi si vzeli čas in uživali v prijetnih življenjskih stvareh. Ko skušamo doseči večje cvetove življenja, poteptamo vijolice in druge krasne male rožice.