Popolno sprejemanje in enakovrednost sta pomembni sestavini prijetnega ljubezenskega odnosa
Predviden čas branja: 4 minute
Kadar je ljubezen resnična in prava, partnerja drug drugega popolnoma sprejemata. Sprejemata se takšna, kakršna sta, ljubita se kljub pomanjkljivostim in slabostim, ki jih imamo vsi. Idealni ljudi ni, zato prava ljubezen ne išče ničesar idealnega. Važno je, da se partnerja, ne glede na svoje lastnosti, ujemata v vseh pomembnejših življenjskih zadevah, da ju vežejo skupni interesi, potrebe in nagnjenosti ter močno spolno poželenje.
Prav tako je važno, da se obnašata kakor enakopravna življenjska sopotnika, da je med njima zmeraj prisotna odkrita komunikacija in da sta zadovoljna drug z drugim.
Če sta ustvarila takšen medsebojni odnos, bosta partnerja začutila potrebo, da bi živela skupaj. Ne bosta več zadovoljna z ljubezenskim razmerjem, ob katerem ima vsak tudi svoje življenje. Ko bosta to začutila, ne bosta niti malo dvomila o zakonu. Poročila se bosta, kakor hitro bosta imela objektivne možnosti za skupno življenje. Če pa se partnerja pogajata o njem, pomišljata, odlašata, se ne moreta dogovoriti o tehničnih okoliščinah skupnega življenja, je bolje, da sploh ne mislita nanj.
Takšno ravnanje je namreč jasen dokaz, da ta človeka nimata pogojev za srečno zakonsko življenje.
Njuno obotavljanje, da bi spojila življenji, kaže, da ju ne veže ljubezen. Njuno omahovanje je izraz strahu pred zakonom, ki si ga pravzaprav ne želita, čeprav mislita, da sta zaradi nečesa dolžna misliti nanj. Toda tudi takrat, ko sta se partnerja čustveno trdno navezala, ne smeta biti popolnoma prepričana, da bo njuna življenjska skupnost res trajno uspešna. Šele ko bosta nekaj časa živela skupaj, se bosta namreč povsem spoznala.
Dejstvo je, da bosta v zakonu doživljala drug drugega v okoliščinah, v katerih se prej nista srečala. Šele v zakonu bosta spoznala vse partnerjeve navade, okuse in potrebe. V skupnem življenju sta partnerja več skupaj kot takrat, ko sta le ljubimca. Zato zakon terja od njiju trdnejšo medsebojno navezanost. Včasih šele skupno življenje pokaže da zakonca nista drug za drugega, čeprav se jima je tako zdelo, dokler sta hodila skupaj.
Zato je pametno začeti živeti skupaj brez vzajemnih obveznosti.
Dokler se nismo prepričali o trdnosti naše skupnosti, je pametno, da je ne obremenimo z otrokom. Če bomo ostali skupaj, bomo imeli zadosti časa, da bomo poskrbeli za potomce. Če pa se bo pokazalo, da nismo drug za drugega, se bomo lažje razšli, dokler nimamo otrok. Torej je pametno začeti živeti skupaj samo na temelju vzajemne ljubezni. Šele ko smo ugotovili, da je ta vez trdna, je smiselno, da se vežemo tudi z drugimi vezmi, ki so sicer pomembne, vendar ne morejo vplivati na kakovost zakona. To se nanaša na pravno potrditev življenjske skupnosti, na njeno spreminjanje v družino ter na urejanje družinskega gnezda.
Če nam je uspelo ustvariti dober zakon, ne smemo počivati na lovorikah. Ne smemo misliti, da nam ni treba več skrbeti za zakon. To je iluzija, ki nas lahko drago stane. Nikar ne pozabimo, da je zakon podoben živemu bitju venomer zahteva hrano, da bi ostal živ. Zato ne zadostuje, da ga hranimo, potrebuje kakovostno hrano, ki bo zadovoljila vse njegove potrebe. To velja tudi za zakon. Tudi njega si želimo zdravega, polnovrednega, da bi nam bil trajen vir zadovoljstva. Zato moramo vnašati vanj tisto, kar ga bo ohranilo takšnega.